Nekoč neukrotljiva dečka, ki sta sama težko pri miru sedela za šolskimi klopmi, sta nepogrešljiva pedagoga. Učitelja športne vzgoje vsak na svoji šoli, ki ne nagrajujeta le najbolj pridnih, najubogljivejših, ampak znata z zgledom pritegniti tudi take, ki v šoli ne znajo zasvetiti. Minuli teden sta vsak svojo četverico osnovnošolcev zadnje triade pripeljala do zmage in drugega mesta na državnem tekmovanju Mladina in gore v Idriji. Gorski petelini iz Tržiča so bili prvi, Krompirjevi hribovci iz Šenčurja pa drugi. Kako jima je v času, ko je pozornost mladih vse bolj zaslepljena z drugimi vsebinami, uspelo motivirati vsak svojo četverico, da so se nekaj mesecev intenzivno pripravljali na tekmovanje iz planinske šole?

Dvojčka. Morda se prav v otroštvu naših dvojčkov najde odgovor, kako to, da je njuna obravnava otrok tako drugačna, kot jo sicer zmorejo drugi, ne nujno samo učitelji. Še preden vstopimo v Primoževo hišo, srečamo njunega starejšega brata Borisa, ki ju hitro zatoži, da sta bila kot otroka zelo navihana. Da so ju ves čas nekje iskali, saj ju je iz zaprtih prostorov, organiziranih srečanj, vedno vleklo v naravo. Njuno igrišče ni imelo konca. »Najboljša telovadnica je gmajna,« se strinjata Gorenjca, ki se že od nekdaj nista mogla upreti notranjemu klicu, ki ju je vabil, da ves čas nekaj odkrivata, se premikata, iščeta nove, še ne shojene poti. »Zdaj bi se temu reklo, da imava motnjo koncentracije,« pove Primož, ki se je rodil petnajst minut pred Gorazdom, zato tudi tako ime. V osnovni šoli je bilo precej naporno za starša, vendar sta se vedno, kadar so drugi nanju kazali s prstom, postavila na njuno stran. Ker sta videla, česar drugi niso. Da v trenutkih, kadar bo kdo potreboval pomoč in bo v stiski, prav onadva ne bosta pogledala stran. Ker se ničesar ne prestrašita. Tudi drugačnih, nemočnih in drugače ožigosanih ne. Oče, žal pokojni, je bil strog, a srčen, z velikim posluhom za druge, prav tako mami, ki pa se ji zdaj njena vera v pobalinčka obrestuje. Vedno je verjela, da vzgojno problematični fantje niso nujno tudi slabi. In prav je imela.

Preberite še ...

· Trajnost

Napaka, ki jo dela večina Slovencev

»Ko smo še kot osnovnošolci tekli od spomenika do spomenika, najbrž je bilo za dan OF, sva vzela zraven sosedovega fanta, ki ni mogel teči. Bil je invalid in sva potem v njegovem ritmu dosegala tiste spomenike. Tako nama je bil hvaležen, da naju ima še zdaj rad,« se spomni Primož, Gorazd pa na staro sosedo, ki sta ji še ko desetletna mulca šla na skrivaj sekat drva. Ta čut za manj močne, ranljive, pravita, je vsajen vanju. Je neka notranja nuja, potreba, mimo katere ne moreta tudi zdaj, ko sta oba starša, ko imata številne obveznosti, a kljub vsemu večino prostega časa delata za druge.

Empatija, le od kod se je vzela? Gorazd na osnovni šoli Tržič ob svojem šolskem delu dodatno strokovno pomoč zagotavlja učenki četrtega razreda Anji Meglič, ki ima cerebralno paralizo, Primož pa sedmošolcu Patriku Jagodicu na invalidskem vozičku (zaradi atrtogripoze), ki postaja vse boljši plavalec in bomo, je prepričan Primož, zanj še slišali. Skoraj vsak dan spremlja tudi svojega zdaj slepega prijatelja, ki se pripravlja na svetovno prvenstvo v maratonu. Zgodba s slepim Sandijem pretrese. Sandi je bil mizar. Pred leti je svojemu prijatelju za fantovščino sam izdelal leseni križ, ker je v teh krajih običaj, da ga fantje pred poroko nosijo na svojem hrbtu kot prispodobo za težko zakonsko življenje, ki jih čaka. No, in ta križ so, da je bil še težji, ves teden namakali v bližnji reki Bistrici. Bodoči mož ga je nekaj časa na fantovščini pridno nosil, potem pa teže ni več zmogel in ga je položil ob najbližjo steno. Slabo prislonil. Ta križ se je zvrnil prav na Sandija in ta se je z glavo hip pred tem udaril v robnik. Teža križa je bila zanj usodna. Utrpel je težjo poškodbo glave in za vedno oslepel. Ena od poznejših terapij na društvu Korak, ki je Sandija vrnila med aktivne, je bil tek. Ker je Sandi slep, potrebuje spremljevalca in Primož je ta, ki ga je in ga še spremlja in spodbuja na njegovi poti, ki je zdaj postala pot ekstremnega športnika. »Ne tečem več z njim, ker je Sandi postal predober zame, poskrbim pa na tekmovanjih za vse druge stvari. Njegov spremljevalec in človek, ki mu piše treninge, je Roman Kejžar. Drugi teden gremo v Dubaj, tam bo Sandi lovil normo za svetovno prvenstvo v maratonu v Londonu. Njegov največji cilj pa so paraolimpijske igre v Riu de Janeiru.«

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 3, izid: 20.1.2015).

---