Iz dvigala sta pokukala dva privlačna in nasmejana obraza, dve lepo naličeni in urejeni ženski v škornjih z visokimi petami in z veliko plastično škatlo v rokah, v njej pa so bile v slogu vrhunskega cateringa zložene posodice s hrano. Veselje in pozitivna energija sta nas preplavila že na začetku srečanja. »Ženske se moramo med seboj podpirati, da lahko rešujemo svet,« smo ugotovile. V ospredju te zgodbe je bilo odlično kosilo, za katero sta dekleti porabili samo pet evrov. Kako z malo denarja pripraviti družinsko kosilo, je družbeno odgovorna razsežnost podjetja Foodfatal, sicer pa vam lahko Saša Rakita in Karin Kozjak pričarata tudi najrazkošnejšo pojedino.

Čez noč brez službe. Saša je aprila lani čez noč ostala brez službe. V uspešnem švicarskem podjetju je postala tehnološki višek. Pred tem si celo v najbolj morastih sanjah ni mogla predstavljati, da bi se ji lahko zgodilo kaj takšnega. Čeprav je razumna in odločna ženska, mati samohranilka, ki bi naredila vse, da njen osemletni sin ne bi čutil pomanjkanja, kakršnega se sama spominja iz svojega otroštva, je bila na tleh. Kuha in peka pa sta jo pomirjali, zlasti v času, ko je neuspešno iskala službo. Večkrat je pomislila: »Ko bi vsaj lahko poklic ekonomistke za vedno zamenjala za kuhanje.« A pravega poguma takrat še ni imela.

Preberite še ...

· Zdravje

Znaki, na katere morate biti še posebej pozorni

Karin Kozjak je bila zaposlena na fakulteti za psihoterapevtsko znanost kot tajnica v referatu za študentske zadeve. Čez noč so ukinili njeno delovno mesto in ji to povsem resno povedali 1. aprila. Ker je eno leto pred tem v prometni nesreči izgubila moža, je bil to še en udarec v že tako bolečem obdobju žalovanja. Tudi Karin ima sina, starega 14 let. Po poklicu je vzgojiteljica, končala pa je tudi visoko upravno šolo in je 17 let preživela v pisarni. »Rada bi delala nekaj, kar bi bilo povezano s kulinariko,« je razmišljala v obdobju, ko je iskala delo, in si čas krajšala s kuhanjem. Karin namreč že od otroških let obožuje kuhanje. Njen sin je menda velik gurman, tako da mu je v tistih časih kuhala tudi po dvakrat na dan. »Kadar mi je bilo najhuje, sem si dala na ušesa slušalke, poslušala glasbo in kuhala. To me je pomirjalo.«

»Moj sin pa že od rojstva ni kdove kako navdušen jedec, zato sem se vedno trudila, da bi mu naredila okusen in tudi na pogled privlačen obrok. Torej sva se s Karin v istem času ukvarjali s podobnimi dejavnostmi in imeli podobne želje. Naključje je hotelo, da se srečava,« je pojasnila Saša in povedala, da sta v hipu začutili, da sta sorodni duši. Danes sta tako zelo povezani, da so nekateri njuni prijatelji že kar malo ljubosumni.

Po tistem vprašanju »ali tudi ti rada kuhaš in pečeš« sta se torej dobili na kavici. In na plan so privrele ideje in zamisli. Nato se pet dni nista slišali, ves ta čas pa je vsaka po svoje premlevala, tehtala in zbirala pogum. Nato sta se znova sestali in se kar hitro dogovorili, da bosta poleteli na krilih poguma. V petih dneh sta pripravili poslovni načrt in sklenili, da ga bosta pokazali poslovnim ljudem različnih profilov, ki jih poznata. Želeli sta slišati njihovo mnenje. Saša pravi, da je bila osupla ob odzivih nekdanjih kolegov iz poslovnih krogov. »Ajaaa, a zdaj boš pa kuhala ali kaj?« Gre za podjetniško idejo, jih je prepričevala. Tudi Karin se ni pustila odvrniti od projekta. Izbrali sta ime in logotip, oblikovali vizijo podjetja in se tako rekoč brez denarja spustili v nekaj, kar jim je prinašala ogromno veselja.  »Jaz sem imela v denarnici 300 evrov,« se je smejala Saša. »Jaz pa slabih 400,« je v smehu dodala Karin.

Nič več strahu in malodušja. Je bilo na začetku, ko sta se odločili pognati v ta projekt, kaj strahu? »Popolnoma nič,« je kot iz topa odgovorila Karin. »Nisva plačali položnic, v projekt pa sva se pognali z že prej omenjenim drobižem. Vse nama je govorilo, da sva na pravi poti. In še danes, če katero od naju oplazi kanček negotovosti, je druga vedno polna optimizma. To je najina tako posrečena simbioza. Od 22. novembra naju nekaj nosi na krilih dobre energije.«

December je bil poln izzivov in dela. Vladalo je predvsem velikansko zanimanje za catering na otroških zabavah. »Nič nama ni težko narediti, vsaka naročnikova želja je za naju izziv tako pri ustvarjanju okusov kot pri oblikovanju hrane za otroke. Obe sva sinovoma pripravljali hrano na podobne načine, jima izpolnjevali želje in si izmišljali oblike. Zdaj počneva to za druge otroke, in to s popolnoma enako predanostjo,« je pripovedovala Karin.  »Za naju je velik izziv tudi v tem, da za otroke privlačno oblikujeva zdrave sestavine, ki jim sicer ne teknejo. Prizadevava si jih prepričati, da gre za dobre kombinacije, in vedno vse pojedo s slastjo. Najlažje bi bilo namaze kupiti, midve pa raje sami narediva zdrave zelenjavne namaze za otroške sendviče. Ne laževa ne sebi ne drugim. Želiva, da najina ponudba in kulinarika rasteta na zdravih temeljih.«

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 4, izid: 27.1.2015)..

---