Shutterstock

Hrvatov je dvakrat toliko kot nas, pa imajo v bolnišnicah 1.326 obolelih s covidom, v intenzivni negi jih je 128. V slovenskih bolnišnicah smo imeli dan pred oddajo članka 1106 ljudi, 171 jih je bilo na intenzivni negi. Čeprav sosedi testirajo občutno manj kot mi – 6000 testov na dan v primerjavi z našimi 16.000 – in jim nekateri očitajo nerealne številke (med njimi profesor Bajrovič v Slobodni Dalmaciji, na premalo testiranja opozarja njihov ugledni znanstvenik Đikić), pa hrvaške bolnišnice niso na robu kolapsa.

Njihove šole so tako odprte za vse otroke od 1. do 4. razreda in za vse dijake zaključnih letnikov, saj se morajo pripravljati na maturo. Ja, pomembnosti tega se Hrvati dobro zavedajo. Osnovnošolcem v šole ni treba vstopati v maskah, maske nosijo učiteljice, ampak le tiste, ki poučujejo v različnih razredih (glasba, jeziki in verouk). 

Preostali dijaki se izobražujejo na daljavo, ampak so jim minuli teden že napovedali, da bodo čez dva tedna proučili stanje in morda tudi zanje odprli šolska vrata. Za vse preostale osnovnošolce se bodo ta gotovo na široko odprla že s februarjem.

Kakšna razkužila v blokih?! Hrvati prav tako nikoli niso zaprli vseh trgovin, zato se pri njih ne sprašujejo, kdaj bodo spet lahko kupili spodnjice in debele nogavice. Oblačila in obutev lahko celo pomerijo, ne tako kot pri nas v decembru, ko so si ljudje bunde pomerjali na parkiriščih in jih potem vračali.

Otroci se igrajo pred bloki, otroška igrišča so polna, igrala niso prevezana s trakovi, parki so polni in policija jih ne lovi. Imajo morda vsaj v stanovanjskih blokih razkužila na vhodu in pred dvigali v vsakem nadstropju, sem vprašala prijateljico iz Zagreba. »O čem govoriš? Veš, koliko bi to stalo!? Nikakor. Razkužila so nameščena v podjetjih, poslovnih stavbah, trgovinah in prostorih drugih storitvenih dejavnostih. A jih v resnici ljudje bolj malo uporabljajo,« mi je odgovorila.

Njen partner je bil čez vikend v Splitu, prav tako se mi je od tam oglasila še druga prijateljica, in oba sta mi potrdila, da je bila tamkajšnja riva na krasno sončno nedeljo polna sprehajalcev. »Resda lokali ne obratujejo, ampak veliko jih ponuja kavo za s seboj, in to si ljudje množično kupujejo, vsi so imeli kavo v rokah. V resnici lokali niti napitkov za na pot ne bi smeli ponujati, ampak dejansko vsi to počno,« je javljala sogovornica iz Splita.

Ali tudi na Hrvaškem potekajo polemike o tem, ali je ta virus res tako nevaren in da z ukrepi pretiravajo? »Seveda! To je povsem normalno, nikjer niso vsi ljudje enotnega mnenja. Ker spremljam razmere v Sloveniji, vem, kakšne ukrepe imate, a tukaj niso tako strogi. Mi praktično živimo 'normalno'. Ljudje seveda nosijo maske, to je nova normalnost, nekateri ti še vedno 'dihajo' za vrat, ampak tudi to je nekaj običajnega. Na vlado se jezijo lastniki lokalov in fitnesov,« je odgovarjala, medtem ko je hitela iz službe po otroka v šolo in vrtec.

300 gledalcev na kupu. Pojavil se je tudi posnetek, ko sta dva Hrvata namestila naprave za fitnes v cerkev in se posnela pri rekreaciji ter tako opozorila na dvojna merila. Cerkve na Hrvaškem nikoli niso bile zaprte. Medtem ko so pri nas verniki tudi med prvim in drugim valom morali v njih nositi maske, jih je na Hrvaškem med mašo nosila le peščica. In šele po tem, ko so številke okuženih na Hrvaškem v drugem valu začele bolj naraščati, so poostrili ukrepe, predpisali maske in razdaljo dveh metrov med klopmi. Pri nas je mnogo strožje: že prej, ko številke okuženih niso šle v nebo, je bila med verniki vedno ena klop prazna, zdaj pa mora na vernika ali eno gospodinjstvo biti 30 kvadratnih metrov prostora.

Še v hrvaških gledališčih zahtevajo manj prostora na osebo –  sedem kvadratnih metrov. Prav ste prebrali, gledališča so pri njih odprta. Seveda je v njih za polovico manj gledalcev, ampak vseeno – za nas se to sliši kot znanstvena fantastika! V velikem hrvaškem teatru, kjer je 800 sedežev, se tako lahko naenkrat zbere tudi 300 gledalcev!

Privid normalnosti. Pogovarjala sem se z Jasno Bilušić, igralko in pevko zagrebškega mestnega gledališča Komedija, ki je predvsem zaradi popotresne ogroženosti stavbe zaprto, pa tudi zaradi svoje majhnosti, saj je pošteno zlezlo v minus (lahko so napolnili samo 32 sedežev). V njem so do novega leta igrali dramske predstave, zaradi ukrepov pa so morali opustiti muzikale in operete. Ampak ni po vsej Hrvaški tako, na Reki so 27. januarja izvedli premiero opere Cavalleria Rusticana. »Zagrebško Kazalište mladih in gledališče Kerempuh ter HNK obratujejo 'normalno' – seveda morajo spoštovati ukrepe in nekateri od teh sprejmejo le 30 gledalcev, ampak igrajo predstave, igralci delajo, ljudje obiskujejo teater, vsi sedeži so razprodani – ustvarjajo privid normalnosti v mestu. A to ni gledališče, kot smo ga poznali. Zadnjo predstavo sem odigrala v prvi polovici decembra, ko nas je v dvorani lahko spremljalo 64 ljudi, in na odru si imel občutek, da v dvorani ni nikogar. Ljudje preprosto nimajo tega kolektivnega katarzičnega občutka, zaradi katerega sploh hodimo v gledališče – da se vsi skupaj smejemo, ob istem času prestrašimo, dolgočasimo. Namesto tega kolektivnega dejanja v občinstvu imate občutek, da okoli vas ni nikogar, aplavz je, kljub trudu ljudi, siromašen. Je bilo pa izjemno ganljivo, ko je več kot 20 igralcev na odru in prav toliko ljudi v občinstvu po koncu predstave Zaljubljeni Shakespeare vstalo – mi smo se poklonili in zaploskali njim, oni pa so med aplavzom tudi vstali za nas.« Drugi drugim so se zahvaljevali, da so prišli. Sliši se lepo, a strašno hkrati. In kot pravi sogovornica, to nima nikakršne povezave z normalnim gledališčem.

Narava ni dovolj. Nekateri iščejo rešitve za izvedbo večjih oper in predvajajo zvok velikega zbora v dvorano iz sobe za vaje. »To so nekakšni nadomestki za to, da ljudje ne pozabijo na obstoj teatra, ampak upam, da to ne bo trajalo predolgo, saj bodo mladi počasi začeli to dojemati kot teater. Nekatere igre izvajajo z maskami. Eno izmed teh sem gledala in absurdno je bilo videti kolege z maskami na odru, ki jih spremljamo gledalci prav tako z maskami. Moj kolega Marko Torjanac iz zasebnega gledališča Planet Art mi je že ob začetku epidemije dejal, da bo to trajalo veliko dlje, kot si mislimo. Poskrbel je za to, da njegovo gledališče obratuje za tistih dovoljenih 15 gledalcev v dvorani (s stotimi sedeži), hkrati pa predstave snema s štirimi kamerami ter jih prenaša po spletu. Ima neverjetno gledanost! Vstopnice kupujejo tudi Hrvati, razseljeni po svetu: Irska, Avstralija, ZDA ... Tako je omogočil igralcem delo, kontinuiteto gledališču v primerjavi z mnogimi zasebnimi gledališči, ki so popolnoma mrtva,« je razlagala Bilušićeva, ki gre pogosto tudi v kino, še posebej na cikluse starih filmov, ter uživa v bolj praznih dvoranah. Kino v teh časih, sem se čudila. Še sreča, da nas v Sloveniji rešuje narava, sem pripomnila. »Da, a to ni dovolj. To je le del našega življenja. Kaj pa družabno življenje, potreba po kulturi, koncerti?« No, koncertov tudi Hrvati (še) ne morejo spremljati v živo.

Policija preganja žurerje. Na splošno pa so tudi Hrvati prestrašeni, še posebej decembra pri 4500 okuženih na dan, nekateri na robu živčnega zloma in ni redko, da te kdo na postaji nadere, ker mu stojiš preblizu. »Po drugi strani pa so si lahko pred božičem in novim letom, deset dni po zaprtju lokalov, v vsaki trgovini kupili kavo z avtomata, začelo se je prodajati napitke za s seboj in vsi večji trgi so bili polni ljudi. Še vedno je tako – vsako soboto je Cvijetni trg poln, posebno ob lepem vremenu. Vse to daje upanje, da nismo popolnoma znoreli,« je strastno pripovedovala sogovornica.

Jim policija piše kazni, jih zaradi pitja kave na trgih preganja? Ne, tega ni nikoli opazila. Hrvaški policisti so se bolj osredotočili na zasebne zabave v klubih, kjer so potekala druženja vso noč. »Če ste takrat kakšnega taksista vprašali, kje je kakšna zabava, si mu moral samo povedati, kakšen slog glasbe te zanima, in točno je vedel, kam te odpeljati. To me spominja na vzporeden svet, kot v času prohibicije v ZDA. Kot narod smo torej hitro našli način, kako zaobiti restriktivne zakone, ki so velikokrat popolnoma nelogični in neučinkoviti. Takšne so bile elektronske prepustnice, ki so jih uvedli za teden dni, s katerimi so hoteli omejiti potovanja med kraji. Kar je bilo seveda ob splošno razširjenem virusu po vsej državi popolnoma neumno. Potem ko so imeli ljudje težave pri pridobivanju teh prepustnic, je tudi vlada spoznala zgrešenost ukrepa in ga umaknila.« Hrvati so se za novoletne praznike svobodno raztepli po državi, tudi zdaj ne poznajo zapiranja v občine, policijska ura nikoli ni bila uvedena. »Ukrepi so po eni strani strogi, a vsakdo najde način, da kakšnega zaobide. Vsem skupaj želim, da se vsi čimprej izvlečemo iz te imitacije življenja.«

Kaj pa knjižnice? Knjižnice v Sloveniji delujejo po sistemu brezstičnega prevzema, z naročanjem gradiva po telefonu ali s spletnim obrazcem. Gradivo vračate v zaboje, knjižničarji pa ga v rokavicah razkužijo. Na Hrvaškem so knjižnice odprte, vendar gre lahko v prostor omejeno število obiskovalcev. A ti se lahko sprehajajo med policami in si izberejo knjige. Po vračilu tudi oni razkužijo platnice, knjige pa ne gredo v karanteno. Prav tako kot preostale trgovine so povsem normalno odprte tudi knjigarne. Frizerski in kozmetični saloni so ne samo odprti, v njih lahko celo prelistaš revije in časopise.

Ukrepi v gledališčih. Kljub za trenutne razmere velikim številkam obiskovalcev v enem prostoru, ki se lahko zberejo v hrvaških gledališčih, se epidemiološka slika Hrvatom ne slabša. Gre za kontrolirane prostore z vnaprej jasnimi ukrepi: manj gledalcev, sedem kvadratov na gledalca, razkuževanje in razdalja, ponekod tudi pleksi steklo med ložami; ob prihodu pustite podatke s svojo telefonsko številko, točno se ve, kje sedite. Osebje gledalce vodi do sedeža, nato pa nadzorujejo in opozarjajo, da nosijo masko vso predstavo. Je pa z ukrepi iz gledališč izginila zelo pomembna dimenzija: druženje, izmenjava mnenj. »Gledališče je obred, ni samo ogled predstave,« pravi hrvaška igralka Jasna Bilušić.

Toplice – kaj je že to? Medtem ko lahko v slovenska zdravilišča prihajate samo na zdraviliško zdravljenje (namestitvene in gostinske obrate so zaprli konec oktobra), si lahko na Hrvaškem, recimo v Termah Tuhelj, privoščite celodnevno kopanje z družino. Obratuje celo restavracija, vsi bazeni (razen zunanjih) so odprti, prav tako suhe, finske savne. »Super je bilo, veliko družin z otroki, in zdelo se je, kot da je korona tisti dan izginila,« nam je napisala sogovornica iz Zagreba, ki želi ostati neimenovana.

Zarja Jana, št. 5, 2. 2. 2021