Milan Vidaković

Nekaj let pozneje je kot predsednica izjemno spoštovane mednarodne organizacije Adra, ki deluje v 130 državah, pomagala zbrati 180 ton pomoči za poplavljene v Bosni, samo v begunski krizi so v šestih mesecih pomagali 200.000 ljudem. Pravkar se je vrnila iz pozabljene afriške države Burundi, kjer stojita že dve »slovenski« vasi s 127 hiškami, letos pa so pomagali zgraditi še osnovno šolo.

Njena funkcija ni samo služba, vendar strogo zagovarja strokovnost. »Imeti samo dobro srce ni dovolj,« pravi diplomirana menedžerka socialne dejavnosti. »Ko delaš na humanitarnem področju, se veliko ljudi 'prilepi' nate, tudi taki, ki te želijo izkoriščati, zato moraš imeti točno določene sisteme, komu in kako pomagati.« 

Adro lahko predstavimo kot protestantsko različico Karitasa. Izhaja iz lokalnih potreb in jih nato zadovoljuje. Adra Slovenija deluje v Sloveniji, Črni gori in afriškem Burundiju. Vsaka država ima svoje izzive, tako v Sloveniji delajo v okviru projekta Napolnimo Slovenijo s srečnimi otroki, pri balkanskem projektu S tekstilom do kruha na območju Črne gore, Makedonije ter Bosne in Hercegovine, delujejo pa tudi v velikem begunskem taborišču v Črni gori, kjer so od leta 1999 predvsem begunci s Kosova, in sicer večinoma Romi. Še posebej se osredotočajo na ženske v Črni gori, ki so pogosto žrtve nasilja, zelo so zapostavljene, gospodarsko odvisne, ženske so prve, ki jih v podjetjih odpuščajo, pogosto ne dokončajo šolanja. »Radi bi jih usposobili, da bi bile konkurenčne na trgu dela, in jih spodbujali pri podjetniških idejah, da bi bile gospodarsko neodvisne – to je prvi korak iz nasilja. Dokler so odvisne od bratov, mož ali očetov, pač lahko z njimi počno, kar želijo,« pripoveduje Maja Ahac.

Slovenska težava – alkohol. »Pri nas je velika težava alkoholizem. Čeprav imamo vzpostavljene sisteme, pa ljudje še vedno ne vedo, na koga naj se obrnejo, kam po pomoč. V Sloveniji noben človek ne bi smel biti ne lačen ne reven, saj imamo na voljo precej učinkovit sistem. Čeprav nenehno kritiziramo in se pritožujemo, imamo še vedno dostopno zdravstvo, fakultete brez šolnin, študentske domove itd. Ljudje pa se ne znajdejo, zato bi potrebovali organizacijo, ki bi jih ozaveščala o tem, kaj vse jim pripada,« pravi Maja Ahac, a tudi opozarja, da z nenehno materialno pomočjo družinam težave poglabljamo in ne odpravljamo. »Če neki družini nenehno zagotavljamo hrano, obleke, plačujemo račune, jim denar ostaja za droge, alkohol, ki jih uničujejo. Zato je potreben pristop, ki težavo odpravlja, ne pa poglablja ali potlači.«

Trenutno se trudijo ozavestiti starše o pomembnosti doma pridelane hrane in kuhanja doma. »V šoli se otroci že dobro najedo, težave povzroča hranjenje doma. Revni otroci so vse bolj debeli, jedli bi samo hitro hrano, doma pa se zelo malo kuha. Pomagamo tudi financirati zunajšolske dejavnosti otrok, izlete, saj se prav v času zunaj šole in med počitnicami ustvarjajo pomembne razlike med otroki. Prav ta čas odloča, kdo bo v prihodnosti uspel.«

V Prekmurju so že pomagali številnim samskim očetom, pri čemer pa ne želijo, da otroci izvedo za njihovo pomoč – bodisi da gre za financiranje izleta ali za plačilo daril za novo leto. »Če pridemo k njim z darilom za novo leto, najbolj ponižamo očeta, mamo, skrbnike, češ, niste sposobni poskrbeti za svojega otroka, hkrati pa uničimo ugled staršev v očeh otroka. Zato smo priskrbeli darila, po katere so prišli starši, in ti so obdarovali otroke,« razlaga Maja Ahac, katere (še) neuresničena želja je, da bi imeli prodajalno, v kateri bi ljudje lahko nakupovali po silno nizkih cenah. Izdelke bi seveda dobili s pomočjo donacij, vendar bi morali ljudje imeti svobodo odločati, kaj želijo in česa ne.

Pozabljena državica. Maja Ahac ima veliko dela, zato njene izkušnje in nizanje primerov niti za sekundo ne presahnejo. Na pogosta vprašanja, zakaj pomagati v Afriki in ne bolj pri nas, se je že utrudila odgovarjati. »Zavedati se moramo, da smo prebivalci enega planeta, da nimamo na voljo treh svetov. Če ne vlagamo v razvoj vseh ljudi, se ustvarjajo razlike znotraj držav in med državami. Ko nastanejo razlike med strašansko bogatimi in strašansko revnimi državami, se začnejo izkoriščanje, težnje po naravnih bogastvih in ozemljih, nato izbruhnejo vojne. In pojavijo se begunci, ki na koncu potrkajo tudi na slovenska vrata. Tako imamo veliko večji in bolj nerešljiv problem, kot če bi že prej pomagali in preprečevali te velike neenakosti v svetu.«

Več v Zarji, št. 47, 22. 11. 2016