Revija Zarja

Epidemij črnih koz, otroške paralize, davice, tuberkuloze in drugih bolezni, ki so polnile nekdanja otroška pokopališča, v večini sveta res ni več in prav cepljenje nas je osvobodilo pradavnega strahu pred njimi. Vendar pa teh strašnih izkušenj ne bi smeli kar pozabiti; tudi danes jih moramo jemati resno, čeprav samozvani strokovnjaki radi svarijo pred stranskimi učinki cepiv. Glede na naravo nalezljivih bolezni in njihovo pojavnost po svetu je cepljenje še vedno potrebno, saj nalezljive bolezni ne spijo, meni dr. Božidar Voljč, predsednik Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko v okviru Ministrstva za zdravje, sicer upokojeni zdravnik specialist družinske medicine, s katerim smo se pogovarjali o vse ostrejših napadih na obvezno cepljenje kot civilizacijsko pridobitev.

Pravite, da cepljenje štejemo med največje civilizacijske in zdravstvene dosežke – kje vse se odražajo učinki cepljenja?

Z uspešnim nadzorom nad pojavnostjo in razširjenostjo nalezljivih bolezni, ki so v zgodovini človeštva kosile med otroki in odraslimi po vseh celinah, niso bile odpravljene le uničujoče epidemije, ampak so se podaljšala tudi naša življenja, izboljšali so se zdravje družbe, njena socialna in gospodarska moč, njeni civilizacijski in kulturni dosežki. Narava vseh teh vrednot, ki se danes zdijo trdne in samoumevne, pa je v bistvu zelo krhka in ranljiva; ti dosežki sami po sebi ne morejo obstati, treba jih je ves čas vzdrževati.

V Sloveniji je cepljenih več kot 90 odstotkov otrok, kar je zelo dober kazalnik; skrbijo pa vas razlike med regijami …

Po zadnjih podatkih WHO je precepljenost v Sloveniji visoka, kar 95-odstotna. To našo družbo ščiti pred epidemičnimi izbruhi nalezljivih bolezni, ne pa tudi necepljenih ljudi – med njimi se bolezni lahko širijo s stiki med obolelimi oziroma ob stikih s povzročitelji bolezni, bakterijami in virusi. Povprečje je torej visoko, ne smemo pa prezreti razlik med posameznimi območji. V negativnem smislu izstopajo Ljubljana in druga urbana središča, to pa je nevaren podatek, saj se v mestih oblikuje večina javnega mnenja. Ob organiziranih nastopih proti cepljenju zato pogrešamo dejavnejšo vlogo stroke, še posebej javnozdravstvene. Ob stanju, kakršno imamo na področju zavračanja cepljenj, bi bila poklicna in etična dolžnost zdravstvene politike in nacionalnih institucij, ki jim je varovanje zdravja prva skrb, da slovenski javnosti večkrat kot do zdaj in vsem razumljivo pojasnjujejo pomembnost varnosti pred nalezljivimi boleznimi.

Kolikšna pa je precepljenost v EU in koliko let po zadnjem pojavu določene bolezni naj bi nehali cepiti?

Glede na naravo nalezljivih bolezni, ki se prenašajo z neposrednimi stiki, lahko nehamo cepiti šele takrat, ko nikjer na svetu ni nobenega bolnika več. Do zdaj nam je to uspelo le s črnimi kozami. O prenehanju cepljenja odločajo strokovnjaki Svetovne zdravstvene organizacije – WHO, saj ima ta odločitev, če bi bila prenagljena, velike epidemiološke, etične, gospodarske in politične posledice. WHO, ki na svetovni ravni spremlja podatke o pojavnosti nalezljivih bolezni in o cepljenjih, ima sedež v Ženevi, za evropsko območje pa te podatke spremlja urad WHO v Köbenhavnu. V Evropi so otroci po večini cepljeni, v zadnjih letih pa precepljenost niha predvsem v Ukrajini – v vojnih razmerah je cepljenje pač težko uresničevati. Pred nekaj leti je WHO pričakovala, da bomo poleg črnih koz med izkoreninjene bolezni lahko prišteli še otroško paralizo, za katero so takrat zbolevali le še v Nigeriji, Afganistanu in Pakistanu. Zaradi vojne pa tam ni bilo in še vedno ni mogoče cepiti vseh otrok, zato je otroška paraliza v teh državah še vedno endemična in ogroža tudi druge države, kjer se občasno znova pojavlja.

Poudarjate, da nalezljive bolezni ne spijo – pojavile so se v Angliji, pa tudi pri nas …

Nasprotovanje cepljenju ima svoje posledice tudi v razvitih evropskih državah. Zaradi nizke precepljenosti so se ošpice epidemično spet pojavile v Angliji, Nemčiji, Italiji in na Irskem, od koder so se leta 2010 in 2013 prenesle tudi k nam. Vrne pa se lahko katera koli nalezljiva bolezen, posamično pri tistih, ki niso cepljeni, epidemično pa tam, kjer je nizka precepljenost. V Sloveniji smo pred nekaj leti imeli epidemijo ošpic, nedavno smo po mnogo letih spet zdravili bolnika s tetanusom, ki je zbolel zato, ker ni bil cepljen. Eno in drugo lahko sprejmemo kot svarilo: bolezni so tu in ne spijo. Večine nalezljivih bolezni pri nas res že dolgo ni več, so pa na svetu območja, kjer ljudje za njimi še vedno zbolevajo, in ob današnji mobilnosti se od tam že v dnevu ali dveh lahko prenesejo na kateri koli konec sveta. Necepljeni so ob tem izpostavljeni nevarnosti, da zbolijo.

Več v reviji Zarja št. 47. 22. 11. 2016

revija Zarja