Revija Zarja

Pa bodi močna mila in čvrsta žival

z vratom iz šiber divjega lovca

govori z jezikom razžarjenih trav.

S stopinjami steci,

ki se jih vsakdo boji.

Zbeži, volk, zbeži,

zabriši svoje sledi.

(pesem ZVER, Tatjana Soldo, 1962–1992)

Tragično preminula mlada pesnica, divja, čutna ženska, je v svojih globoko v arhetipe segajočih pesmih zapisala tudi: »... bodi lepa in močna samica, volkulja ... ne pusti se, ne daj se, dihaj, dihaj.« Njena volčja sled vodi naravnost do knjige etnologinje Clarisse Pinkole Estes, Ženske, ki tečejo z volkovi. Učenka Carla G. Junga v njej dokazuje, da v vsaki ženski dremlje volčja ženska, varuhinja ženskih pradavnih instinktov in intuitivnega vedenja. Ženska je lahko močna, duhovno zdrava, ustvarjalna in srečna le, če najde pot do korenin svoje instinktivne narave – k »volčji ženski«, divji, neukročeni praženski v sebi. Za to se mora odpovedati vlogi pridne, prijazne, ubogljive, poslušne in podrejene osebe. Estesova sporoča ženskam: »Brez stika z instinktivno psiho živimo v razdejanem stanju. Ko si povrnemo intuicijo, smo podobni zvezdnatemu nebu: v svet gledamo s tisočerimi očmi.« 

Volčji svet je ženski svet

Elli H. Radinger v svoji knjigi Modrost volkov piše: »Volčji svet je ženski svet. Navdušenke nad volkovi in njihove zagovornice so večinoma ženske.« Nato se sprašuje: »Kaj je tisto, kar ženske očara pri volkovih? Je to njihova divja, neukrotljiva narava?« Delno ji je odgovoril že nemški raziskovalec volkov Erik Zimen: »Oboji, volkovi in ženske, so bili v zgodovini zatirani. V resnici so oni tisti, ki so močni.« Kaj pa moški? Če se danes kje pojavijo volkovi, mnogo moških začne kričati: »Spravite jih stran!« Drugi bi vzeli puške in takoj začeli s pobojem. Vzgib atavističnemu sovraštvu moških do volkov ni samo očitna konkurenca pri plenu (divji in gojeni rastlinojedi – lovec in živinorejec), ampak tudi prisotnost volka v mitih in pripovedih, kjer se dotika dveh sorodnih pojavov človekovega obstoja: strahu in vladanja. Strahu moškega pred tistim, česar ne more v celoti nadzorovati in čemur ne more vladati: pred neukročeno naravo, pred divjo žensko doma in divjim volkom v gozdu. Ti strahovi so vedno bili in so še vedno detonator, ki sproži eksplozijo moške agresivnosti. Kajti strah moških se pogosto izteče v nasilne poskuse vladanja nad vsemi, ki se nočejo podrediti. Moški še vedno poskušajo podrediti ženske, oboroženi z dogmami monoteističnih religij, volkove pa oboroženi s puškami. 

Pes nevarnejši od volka

Nobena živalska vrsta človeku v socialnem smislu ni tako blizu kot volk. Ni čudno, da nismo udomačili ene izmed vrst opic, ampak volka, ki smo ga vzgojili v stotere pasme psov. Nisem edini prepričan, da je prvega volčjega mladiča udomačila ženska. Udomačeni volk se je podredil človeku, hkrati pa povzroča kot pes bistveno več smrti med ljudmi kot divji volk. Med dvajsetimi živalmi, ki ubijejo največ ljudi, ne boste našli volka, zato pa je pes na četrtem mestu. Še nasvet: raje ne prečkajte pašnika, kajti vsako leto več ljudi ubije govedo kot pa beli morski psi!

Dejstvo, da so nam volkovi v svojem življenju tako zelo podobni, nas neustavljivo privlači, hkrati pa nam ta bližina vzbuja tesnobo in strahove. Posledica so močna čustva, tako pozitivna kot negativna, torej izključujoča, kar prav ta čas preveva slovensko javno mnenje. Tokrat so volkovi razdelili ljudstvo po načelu ali ali: »Ali si naš ali njihov?« In zato se spet postavlja vprašanje, ali bomo nadaljevali z bipolarno blaznostjo ali ali, ki jo izvajajo fundamentalisti obeh strani, ali pa bomo pat pozicijo, ki ne prinaša rešitve, izničili s preseganjem nasprotij v rešitev problema. Kajti če hočemo rešiti katerikoli problem, moramo nerešljiv dualistični spor ali/ali spremeniti v in/in. Povedano drugače, problem ni rešljiv na relaciji volkovi–ovce, ampak drugje. Da pa bi to doumeli, moramo razmišljati sistemsko, v tem primeru ekosistemsko. Problem namreč zahteva sistemsko obravnavo v spletu odnosov gozd-velika rastlinojeda divjad-volk-človek. 

Več v reviji Zarja/Jana št. 34, 21. 8. 2019.