Revija Zarja

Pisali ste o tem, kako bi lahko naredili svoje zelenjavne sadike. Doma smo se tega lotili že lani in nam gre vse bolje. Ugotavljamo pa, da kljub našim naporom vrtnarjenje postaja tako drago, da si ga bodo lahko privoščili le premožni. Z možem sva hotela kupiti nekaj sadik dreves in ugotovila, da ena sadika kostanja ali oreha stane 30–40 evrov, jablane 20 in več. Vsaka malina 10 evrov? Se jim je zmešalo? Si to lahko sploh kdo privošči!? Za 15 sadnih dreves bi potrebovali celo plačo! Ali obstaja kakšna cenejša možnost? Jih mogoče kdo podarja?

Gvido in Marija

Vse, kar se danes zelo drago prodaja – gnojila, škropiva, semena, sadike –, je bilo še ne tako davno skoraj zastonj. Natančneje, večina ljudi je vse to znala sama pridelati in kupiti je bilo treba zelo malo. Danes urbani vrtičkar kupuje dobesedno vse, zato ne preseneča, da je končni račun primerljiv z nakupom čevljev ali bele tehnike (ki je včasih veljala za luksuz). Je pa tudi cenejša možnost, ki se imenuje »znanje, potrpljenje in sodelovanje« ... Če obnovimo te osnove, bo skoraj vse spet brezplačno.

Žal sta poneumljanje in neučakanost glavni gonili rasti bruto družbenega dohodka. Pozimi gledam, kako ljudje na tržnicah v mestih kupujejo smrekove veje ali storžke, spomladi šopke travniških cvetlic ali čemaž ... Skratka nekaj, kar imamo v Sloveniji dobesedno zastonj in na vsakem koraku, je za mnoge še vedno predaleč in zato raje takšne »izdelke« kupijo.

V podobno kategorijo bi lahko dali tudi precejšen del ponudbe naših vrtnih centrov. Res potrebujete vse te lončke, tabletke za izdelavo sadik, že pripravljene substrate? Nekaj lopat lastnega komposta, ki ga vržemo čez mrežo, zadošča za stotine domačih sadik. Vsa odpadna plastična embalaža in cvetlični lončki iz prejšnjih sezon pa so kot nalašč, da v njih zrastejo mlade rastlinice.

Tudi pri sadikah trajnic je podobno. Nekajcentimetrska trajnica se prodaja za štiri evre in več, pri sosedi pa raste nekajmetrska preproga enake rastline in bi lahko bilo sadik dovolj za celo ulico. To je narava rastlin – rastejo z geometrijsko progresijo in praviloma že v nekaj letih prerastejo predvideni prostor.

Če bi se ljudje poznali, če se ne bi že desetletje prepirali zaradi kakšnega mejnika ali če ne bi vztrajali, da je najbolje, da z nobenim od sosedov nimajo nič (da se kaj ne zakomplicira) – bi bilo vsega dovolj za vse. Tako pa bo soseda presežne rastline odkopala in vrgla na kompost, kdor pa jih želi, naj jih nabavi v vrtnem centru. Ko vprašam, »zakaj pa ne prosite sosedov«, mi mnogi odgovorijo, da je v vrtnem centru »ceneje«. »Plačaš in imaš mir.«

Zato sem potihem celo vesela, da cene semen in sadik že postajajo absurdno visoke. Mogoče smo že blizu meje, ko se bo ekonomija obrnila in bomo dojeli, da so dobri odnosi »najdonosnejši«.

Znanje in opazovanje. Drugi pomembni razlog, zakaj se danes vse kupuje in tako malo prideluje, je naša odtujenost od narave, zaradi katere več ne poznamo njenega ritma. Večina ljudi ima težave z razumevanjem ritma rasti rastlin. Prodajalci vedo, da se vse rastline najbolje prodajajo, če so v fazi cvetenja ali imajo že nastavljene plodove. Na žalost pa je to najslabši trenutek za presajanje. Da bi se prijele, morajo biti v lončkih z zemljo, kar sadike močno podraži.

Če želite kakšno sadiko od prijateljev ali sosedov, ne morete pričakovati, da vam bodo odkopali del grma takrat, ko vrtnica cveti ali kakšen sadež že zori. Takrat si rastlino lahko ogledate, po sadike pa bo treba priti v fazi mirovanja, kar je vsaj nekaj mesecev pozneje. Večina ljudi v tem času sploh pozabi, da so si nekaj želeli. In tako zamudijo najboljši trenutek za delitev in presaditev rastlin.

Če bi torej obiskali prijatelja, ki ima posajene maline, bi vam bil zelo hvaležen, če bi se ponudili, da jeseni odkopljete vse tiste poganjke, ki so jih maline odgnale in jih bo treba odstraniti. Takrat je tudi vitic jagod povsod čez glavo in bi jih lahko ukoreninili ter zdaj že uživali v cvetoči gredi. Oktobra, ko obrežemo vrtnice, lahko odrezane olesenele enoletne poganjke potaknemo in bomo naslednjo pomlad že imeli kopico mladih sadik. Brezplačno. Le spomniti se moramo! In seveda, vedeti moramo, kako se jih pravilno odreže.

Nekatere rastline je treba pripraviti na presajanje. Večino rastlin lahko razmnožujemo z grebeničenjem – to pomeni, da eno vejico rahlo poškodujemo, pritisnemo ob tla in zasujemo z malo zemlje. V nekaj mesecih bo na tem delu razvila korenine in bomo lahko vejo oddvojili od matične rastline. Na takšen način jih iz enega grma brez težav naredimo deset. Le pet minut dela potrebujemo. Zakaj bi kupili deset sadik sivke, ko jih lahko iz ene v eni sezoni naredite 20? No, ne bodo takoj košate in polne cvetov, zagotovo pa bo strošek skoraj ničen, spoznanje o tem, kako deluje narava, pa neprecenljivo. Če vse to zamudimo, ni druge, kot da rastline drago kupujemo.

Kako do dreves?

Samooskrbo je dobro čim prej razširiti tudi na sadna drevesa in jagodičje. Pri tem ni nujno, da hrepenite po najnovejših sortah, ki se prodajajo tudi po najvišjih cenah. Večinoma nove sorte niso boljše od starih. Zelo pogosto je prav nasprotno – okus, odpornost, zdravilnost so praviloma na strani starih sort. Takšnih, ki že desetletja rastejo na vrtovih povsod okrog nas. In prav zaradi tega jih boste stežka našli v vrtnarijah, ker trgovci z njimi ne morejo veliko zaslužiti.

Revija Zarja

Povprašajte v svoji okolici. Veliko manjših drevesnic ponuja sadna drevesa po zelo zmernih cenah. Tudi veliko ljubiteljskih vrtičkarjev, ki sami vzgajajo podlage in potem cepijo žlahtne sorte, ima veliko na zalogi rastlinskega materiala. Pojdite na kakšen kmečki sejem, srečanja društev biodinamikov, eko tržnico ... in boste videli, kako hitro se najde veliko dobrega za zelo majhno ceno ali celo brezplačno. Posebej če imate tudi sami kaj za zamenjati, bo rešitev hitro na dlani.

Revija Zarja

Jagodičje »naredi si sam«

Borovnice, maline, ribez, kosmulje, robide, aronije ... so najbolj zdravi sadeži, z visokim deležem antioksidantov. Dobre in kakovostne plodove boste stežka kupili v trgovinah, kar je razlog več, da jih začnete gojiti sami. Jagodičje je tudi najpreprosteje gojiti in še lažje razmnoževati. Ni vam treba razmišljati o celem nasadu. Z malo znanja in prakse pri razmnoževanju jih lahko iz enega grma že naslednje leto naredite ducat. Znanje na tem področju se vam bo odlično obrestovalo. Namesto da daste, npr., za 20 sadik 200 evrov, jih boste zapravili le 20 in naslednje leto boste lahko imeli 20 sadik. Cena je le eno leto več potrpljenja do polne zrelosti nasada. Poznate lažji način, da v eni uri zaslužite 180 evrov?

Jagodičje je res sila preprosto za razmnoževanje, le vzemite v roke kakšno knjigo s tega področja ali poglejte napotke na spletu.

Revija Zarja

Sadna drevesa – tek na dolge proge

V Srbiji poznajo rek »najboljši trenutek, da zasadiš drevo, je pred 20 leti, naslednji najboljši trenutek pa je danes«. Torej če tega trenutka pred 20 leti ne bi zamudili, bi danes že uživali v obilju. Če ne, pa ne izgubljajte niti dneva in že danes ustvarite boljšo prihodnost, ki bo nastopila v kratkem.

Obstaja tudi bližnjica, ki jo večina ljudi prezre. Na območju, kjer bi radi zasadili sadje, si pazljivo oglejte, kaj je že tam. Stara sadna drevesa je v nekaj letih možno obnoviti in pomladiti in bomo tako v treh letih s takšnih zrelih dreves lahko obrali desetkrat več sadja, kot bi ga imeli, če bi začeli z novimi sadikami.

Revija Zarja

Tudi cepljenje obstoječih »divjakov« je odlična bližnjica. Pogosto v naravi ali na vrtovih vzniknejo sejanci češnje, slive, breskve ... Če so že preživeli najtežja začetna leta in si izbrali mesto za svojo rast, je vse, kar potrebujete, da nanje precepite žlahtne sorte, ki jih želite gojiti.

Tako ste dobili lepo število let prednosti. Divjak je sam že preživel najtežja prva leta, in to brez vaše pomoči. Morate ga le kultivirati (precepiti) in boste na veliko boljšem, kot če kupite drage in razvajene sadike, ki so praviloma vzgojene na hitro in v idealnih razmerah, pri vas pa se bodo morda počutile kot popolni tujci. 

Ali ste vedeli, da na eno sadno drevo lahko cepimo različne sorte ali celo različne vrste? Na breskev lahko cepimo slivo oziroma različne vrste sliv. Na divje češnje lahko cepimo različne sorte češenj in tudi višnje. Torej bi lahko na petih vejah pobirali pet sort. Če bi ene dobil mraz, bi druge morda imele več sreče, ker cvetijo pozneje. Takšen pristop je odličen, posebej če zaradi prostorskih omejitev ne morete imeti vsega. Na slivo lahko cepimo breskve, nektarine in celo marelice.

Cepljenje dreves ali izdelava potaknjencev je področje neverjetne ustvarjalnosti. Ob tem pa nam razkriva zelo pomembno sporočilo stvarstva – v vsakem delčku je vse. Si predstavljate – ena vejica, ki jo odrežemo, požene korenine in postane ponovno kompletna rastlina. Ali košček vejice, s katerim cepimo drevo, naenkrat spremeni sadeže, ki bodo na tem drevesu obrodili. Drevesa so čudež in nas vabijo, da se nenehno čudimo. Škoda je vse to zamuditi in postati le »potrošnik«, ki bi najraje na vrtu v zemljo »vtaknil« že veliko drevo, na katerem so sadeži.

Revija Zarja

Novo ni nujno najboljše

Ponovno velja, ne hitite z nabavo novih sort. Bolje je preveriti, kateri okus, vonj, aroma, oblika, trajnost sadežev ustrezajo vašim potrebam.

Nove sorte so praviloma obremenjene s stroški licenc za nove patente, proizvajalci seveda želijo čim prej unovčiti svoje stroške razvoja, in ker jih je malo, te sadike prihajajo iz bolj oddaljenih sadovnjakov. Na koncu se to pozna tudi na ceni.

Kako oceniti sadiko

Če bost že odšteli veliko denarja za sadiko, si vzemite čas in dobro preglejte, kaj kupujete. Ni hudega, če ima rastlina kakšen rumen listek na dnu. Pomembno pa je, da so listi na vrhu rastline zdravi, vitalni in nepovešeni.

Pozorno si oglejte, ali so stebelce in listi zdravi. Počena skorja na stebelcu je kot rana na telesu in nevarna za okužbe. Tudi bolezni na listih lahko hitro opazite.

Če imate možnost, si oglejte korenine sadike. Če so korenine že prerasle lonček, jih boste težko razrahljali in bo rastlina pri presajanju doživela velik šok.

Kadar kupujemo sadike z golimi koreninami, morajo te imeti dovolj drobnih koreninic, saj so prav te »črevesje«, po katerem se rastlina prehranjuje.

Sadike z golimi koreninami lahko presajamo le v obdobju mirovanja vegetacije. Ko rastline odženejo liste, takšno presajanje ni več primerno.

Mladost šteje

Stare sadike so veliko dražje in praviloma slabše od mladih. Namesto da bi že kot enoletne uživale v tem, da razširijo svoje korenine, so morale večletne sadike preživeti vse svoje življenje v lončku. Zato so jih morali tudi pogosteje gnojiti.

In potem dobite takšno, po slamici hranjeno rastlino, ter upate, da bo veliko hitreje rastla, ko jo boste presadili na vrt. Motite se! Takšne rastline veliko prej propadejo kot mlajše sadike, ki so hitro prišle v vrtno zemljo in se razvijale brez zaostanka.

Še slabše je z rastlinami, ki so bile dlje v vrtni zemlji, pa jih potem »za prodajo« odkopljejo in stlačijo v lonček. Pri tem jim morajo odrezati dobršen del korenin, zato težje prenašajo presajanje.

Objavljeno v reviji Zarja št. 13, 26. 3. 2019.