Šimen Zupančič

Iz Kamnika, kjer ima sedež Gorska reševalna služba Kamnik, se še posebej v lepem vremenu odpira veličasten razgled na bližnjo in vse bolj obiskano Veliko planino, največjo visokogorsko pašno planino pri nas z idiličnimi pastirskimi naselji in prečudovito naravo. Ob misli na to idilo marsikdo pozabi, da se podaja na planino na 1666 metrih nadmorske višine, ki jo v slabem vremenu pogosto prav na hitro pokrije gosta megla, razmere pa še otežujejo močan veter ali močne padavine. Tako kot je pač hitro spreminjajoče se vreme značilno za ves nepredvidljivi gorski svet.

V gore nepremišljeno? »Kamniški gorski reševalci imamo res kar 22 odstotkov vseh intervencij na Veliki planini. Turistična destinacija je namreč dobro obiskana v vseh letnih časih. In na planini srečamo vse, res čisto vse. Bosonoge, takšne, ki bi jahali krave, in posameznike, ki vidijo ne dvojno, ampak trojno. Pozimi smo s planine vozili 'turne' smučarje, ki niso mogli na Krvavec, ki je bil zaprt zaradi epidemije, si kupili turne smuči in gremo. Brez znanja o snežnih plazovih in smučanja po različni snežni podlagi. Ta namreč na planini ni teptana. In so si lomili noge. Zanimive zgodbe,« pravi Matjaž Šerkezi, ki je že vrsto let eden od predanih gorskih reševalcev Gorske reševalne službe Kamnik, alpinistični inštruktor ter obenem vodnik za turno in gorsko kolesarjenje.

Od nepripravljenosti do precenjevanja sposobnosti. V naših gorah se zgodi kar precej nesreč. Zaradi česa največ? »Nepripravljenosti, hoje kar tako, po trenutnem navdihu, in precenjevanja svojih sposobnosti. V Sloveniji imamo fenomen, ki ga v tujini nisem opazil. Zgodi se, da nekoga vodiš v gore, morda na plezalno turo, in potem se takoj samookliče za vodnika in že čez nekaj dni tja odpelje prijatelja. Brez vsakršnih izkušenj in znanja. Kar nekaj nesreč je posledica družbenih omrežij in zasebnih portalov. V našem koncu je ena takšnih točk bivak pod Skuto. Bil je oglaševan kot najlepši bivak, na najlepši lokaciji, o njem so se razpisali številni portali, turistične organizacije so ga uporabljale v promocijskih objavah. Res je na najlepši lokaciji, tudi lep je, čeprav z vidika alpinistov nepraktičen. Nihče od omenjenih pa ne pove, da do njega vodi zahtevno brezpotje, ki ga zmorejo le najbolj izkušeni, sploh v spremenljivem vremenu. Nihče ne pove, da je osnovno poslanstvo bivakov v gorah namenjeno preživetju, ko nas ujame noč ali preseneti nevihta. Tako je območje okrog bivaka pod Skuto naenkrat postalo ena glavnih točk gorskih reševalcev iz Kamnika, kamor se podamo večinoma ponoči in v slabem vremenu. Od tam pripeljemo v večini posameznike, ki so slabo opremljeni, neprimerno obuti in oblečeni in bi se po vsej verjetnosti spotaknili že na črti odbojkarskega igrišča.«

Tvegano reševanje za povrh ni plačano! Gorsko reševanje, ki je za kamniške gorske reševalce prostovoljno in humanitarno, neplačano delo, je torej nesebična pomoč sočloveku. Kako poteka? »Zazvoni telefon. Klic z 112. Poslušaš, kakšna je težava. Vzameš opremo, ki je ves čas pripravljena, in se odpraviš v bazo. Tam se načrtuje, stopi v stik s ponesrečenim, če je mogoče. Treba je določiti njegovo lokacijo. Vnaprej se pošlje ekipa štirih reševalcev kot predhodnica, preostali pa za njimi z vso potrebno opremo. Če to dopušča vreme ali ni noč, se za pomoč prosi helikoptersko ekipo Slovenske vojske ali Policije, ki nam vedno priskoči na pomoč in olajša zahtevno delo. Akcija potem teče vse dotlej, ko je poškodovani predan v oskrbo profesionalni medicinski pomoči, izgubljeni pa pospremljen v dolino. V primeru smrti truplo predamo pogrebni službi. Reševalci se potem vrnemo v bazo. Vse skupaj po navadi traja več ur.«

Gorski reševalci z zahtevnim, nevarnim delom tvegajo svoja življenja. »Najtežje je, ko z gora prinesemo mrtvega. Na to se nikoli ne moreš pripraviti. Z leti otopiš, postaneš drugačen. Osebno te frustracije dam iz sebe s tekom v gorah, sam, ponoči.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 30, 27.7. 2021

Osebni arhiv