revija Jana

 Naj si včasih še tako močno želimo zavrniti kakšno vabilo ali prošnjo, tega preprosto ne zmoremo. Strokovnjaki pravijo, da gre pri zavračanju za učni proces, ki lahko traja vse življenje, začeti pa je treba, preden nas nenehno strinjanje spravi ob zdravje. Naučimo se na besedico NE gledati kot na mišico, ki je nekoliko zanemarjena in jo je treba natrenirati. Nikar takoj z desetkilogramskimi utežmi! Začnimo z majhnimi koraki. Za pomoč pri treniranju te naše »zavrnitvene mišice« poglejmo nekaj najobičajnejših situacij, v katerih se lahko znajdemo in bi jim bilo najbolje hitro pomahati v slovo. Preden koga prehitro užalimo ali po nepotrebnem prizadenemo, pa o njih seveda nekoliko premislimo.

Skupni družinski prazniki in počitnice

Če imamo občutek, da bi bili sorodniki preveč prizadeti zaradi naše odpovedi skupnemu preživljanju praznikov, je manjša laž povsem umestna. In z naše strani vsaj kompromis. Povejmo, da se je pojavilo nekaj nepredvidenega dela in da bodo prazniki ali pa skupni dopust namesto petih znašali le tri dni.

Posojanje denarja

Če denar imamo in s tem najbližjim ljudem res preprečimo velike težave, ga posodimo. A če je to že kar utečena navada v odnosu s sorojenci ali drugimi sorodniki, denar pa niti ni zmeraj vrnjen, je čas, da takšne prošnje zavrnemo. Naredimo to s sočutjem, saj smo z nenehnim posojanjem denarja tudi sami prispevali k nezreli drži posameznika. Najtežja bo prva zavrnitev, zato si nikakor ne premislimo na pol poti. Za trajno rešitev navade posojanja bo treba prosilca večkrat zavrniti, kar nam lahko vzbuja slabo vest in občutek krivde. V tem primeru se vprašajmo, ali s svojim dejanjem res pomagamo. Morda se prav zaradi naših posojil prosilec ne potrudi domisliti prave rešitve za svoje težave.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 26, 24. junij, 2024.

revija Jana