Združevati pisateljevanje in županovanje ni preprosto in pogosto. Knjigo o svoji najzgodnejši mladosti in odraščanju, prežetih s stalnimi selitvami in zaznamovanostjo nezakonskega otroka, ter o doživljanju otroštva, ki pozna le revščino, bolezen in pretepanje, je dolgo nosil v sebi. Zdaj ve, da je napisal táko, s katero je zadovoljen in pomirjen. Mnogi so presenečeni, saj so ga doslej videli v drugačni luči. Bralci so polni pohval, saj knjigo odlikujeta poseben slog in avtorska poetika, vsebina pa se dotakne slehernega, ki ima vsaj malo empatije do pojavov z dna družbe. Morda je bil prav zato vedno blizu politike, saj jo je videl kot možnost, da bi kaj spremenil. V tem bi se morala politika in pisateljevanje srečati – v odgovornem odnosu do širše družbe.

Pri pisanju je zame pomembno, da ne izgubim kontinuitete. Ob delavnikih zjutraj zgodaj vstajam in potem vsaj eno uro pišem. Med prazniki, dopustniškimi dnevi ali pa vikendi pišem preko dneva. Zato sem naporen za bližnje, saj se strogo držim režima. Knjigo Usedline, ki sem jo v sebi nosil vsaj dve desetletji, sem končal lani, pred tem sem dve leti intenzivno pisal. Nekateri deli pa so nastali že prej in sem jih le povezal v knjigo. 

Usedline so avtobiografski roman, so podobe dogodkov in ljudi iz vašega otroštva. Vaša mladost v prvih povojnih  letih ni bila lahka. Je bilo boleče?

Med pisanjem ne, saj sem vse te izkušnje  v sebi predelal, preden sem se lotil dela.  Pomaga in nujno je, če se v življenju sprijazniš s seboj.  

Sokrat je svetoval, da moramo spoznati sami sebe, vi njegovo misel konkretizirate, pravite, da je treba, če hočeš srečati samega sebe, na pot do lastne identitete s pomočjo spominov in bežnih podob.

Vsakdo piše iz izkušnje. Tudi če pišeš o drugih osebah, pišeš iz lastne izkušnje ali lastnega čustvenega in čutnega spomina. Sam sem se oprl na gledališko izkušnjo, saj podobno delujejo igralci. Tema romana je, kako nastaja in se oblikuje osebnost otroka. Ob koncu je že zrel in se konsistentno odziva na stvarnost in dogodke, ima izoblikovan značaj. Trudil sem se vstopiti v  spomin; to je tisto, kar uči Stanislavski, ko govori o čustvenem spominu – kako obuditi stanje, ki se je v mojem primeru dogajalo pred 60 leti, kako začutiti vse, kar sem doživljal, ko sem bil tepen, ko so se iz mene norčevali, ko me je zeblo in sem se pogrel tako, da sem stopal v kravjake. 

So to grenki spomini?

To, da so grenki, je posledica in interpretacija našega kasnejšega pogleda na to. Kadar otrok kaj doživlja, je to zanj dejstvo. Drugega ne pozna in misli, da je svet pač takšen. Ne doživlja ga kot svet krivičnosti, tako to razume šele odrasel človek, ki se počuti osramočenega, če mora prositi za hrano. 

Ste se pa sprva branili in skušali uveljaviti s silo, pretepanjem …?

Nekaj časa sem bil res kar pretepač. Nisem se želel sprijazniti s svojim položajem, iskal sem pot, kako to preseči. Želel sem biti »ta glavni«, se uveljaviti. Med otroci je vedno hierarhija, in če nimaš materialnih stvari, iščeš kaj drugega, kakšno spretnost, lahko tudi nasilje. A na srečo sem imel dobre učitelje in ti so me peljali na pravo pot.

Je k temu prispevalo tudi to, da ste bili zaljubljeni v učiteljico?

Tu vlada velik tabu, o tem se ne govori. Sam mislim, da vsak otrok živi erotično že v zelo zgodnji dobi. Nekaj tega je tudi v odnosu med materjo in sinom; ne seksualno, temveč erotično. Kot otrok sem tega  veliko doživljal, stalno sem bil zaljubljen. In za to sem bil pripravljen narediti marsikaj. Izkušnje in odzivi na otrokovo doživljanje ljubezni so pomembni za formiranje njegove osebnosti. 

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 2, izid: 14.1.2014).

---