Pexels

Ana Svetel je nedavno pri založbi Beletrina izdala zbirko kratkih zgodb Svetle stene, s katerimi nas spet opozarja, kako širok in tematsko raznolik je svet, ki jo zanima. Po poklicu je kulturna antropologinja in etnologinja, zaposlena na filozofski fakulteti v Ljubljani, a najde čas, da se izraža tudi kot pesnica, pisateljica in kolumnistka. Objavlja v vseh vidnejših slovenskih literarnih revijah, njena dela so prevedena v številne tuje jezike. O sebi pravi, da jo najbolj opredeljujejo »vsesplošna radovednost, čudna kombinacija družabnosti in potrebe po samoti ter kljub vsem nepojmljivim grozotam sveta neki ne povsem racionalni optimizem«

Kako vam znanje in izkušnje kulturne antropologinje ter etnologinje pridejo prav pri pisanju zgodb?

Kulturna antropologija me je naučila, da moram tisto, kar želim razumeti, natančno opazovati, ljudi pozorno poslušati in resno reflektirati lastno pozicijo, predsodke, vnaprejšnja stališča … Mislim, da je to tudi odlično pisateljsko izhodišče.

Zgodba o Elzi je zgovorna za tiste, ki smo jo prebrali, kako pa bi jo vi priporočili v branje Janinim bralkam?

Ravno zato, ker se vplivništvo v družbi obravnava zelo posmehljivo, sem se v zgodbi poigrala z bralskim odzivom. Ko spremljamo glavno junakinjo, vplivnico in mlado mamo, ter kontrast med podobo, ki jo kaže svojim sledilkam, in njeno nezadostno skrbjo za otroka, se ujamemo v past obsojanja in moraliziranja. Podobno skušam ogledalo bralcu nastaviti tudi v drugih zgodbah v knjigi. Naše bralske interpretacije so ne nazadnje lahko odlično orodje za samospoznavanje. A če se vrnem k Elzi – mogoče pa protagonistko v sklepnih prizorih, ki jo popeljejo v nočni živalski vrt, vendarle lahko uzremo še kako drugače kot le »neodgovorno mamo« in »zlagano vplivnico«?

Osebni arhiv

Kako pa vi gledate na pojav vplivnic v našem slovenskem prostoru? Kje se skrivajo pasti zanje in kje za nas, ki jih spremljamo?

Vplivništvo je zapolnilo oglaševalsko nišo, ki je nastala, ko se je velik del medijev in javnega življenja prestavil na spletna omrežja. Sicer pa menim, da sta moraliziranje in zgražanje ob vplivništvu popolnoma odveč. Vplivnice so večinoma samostojne podjetnice, ki, tako kot vsi, ki živimo od svojega dela, opravljajo službene obveznosti. Pogosto pozabimo, da je vplivništvo – razen za tiste izjeme, ki zelo dobro zaslužijo – precej prekarna in karierno ranljiva pozicija. Del omalovaževanja in norčevanja iz vplivnic izhaja tudi iz povsem šovinistične logike. Če pa vplivnice dojemamo s kritične distance in hkrati z empatijo, zavedajoč se, da je večina njihovih vsebin reklamnih, jih lahko spremljamo tudi kot razvedrilen in fascinanten družbeni pojav.

Med drugim ste avtorica znanstvene monografije, ki je izšla lani, z naslovom Spremenljive krajine severovzhodne Islandije. Kako vas je ta konec sveta priklical in kaj ste odkrili?

Znanstvena monografija je plod mojega večmesečnega etnografskega raziskovanja. Zanimalo me je, kako ljudje na ruralni severovzhodni Islandiji živijo z izrazitim sezonskim nihanjem svetlobe in teme, vremenskimi danostmi in letnimi časi, kako ti vidiki spremenljive krajine vplivajo na njihovo vsakdanje življenje, na odnose do okolja, načine povezovanja … V monografiji se tako sprehajamo od ribjega olja do zaves, praznikov, ovc, severnega sija …

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 4, 28. januar 2025.

revija Jana