Gospa Ruža Pestner, mama enega najbolj znanih slovenskih glasbenikov, Ota Pestnerja, je pred kratkim doživela eno najlepših presenečenj. Ko je na svoj osemdeseti rojstni dan prišla v hčerino stanovanje, kjer naj bi v ožjem družinskem krogu proslavili njenih osemdeset let, so jo tam poleg njene družine pričakali sorodniki iz njenega rodnega hrvaškega Zagorja – nekaterih med njimi ni videla več kot deset let, Oto pa ji je pred vsemi zapel njeno najljubšo, Mati, bodiva prijatelja. Marsikomu so se orosile oči. 

Te se ob spominu na lep družinski dogodek še danes orosijo Otovi sestri Liljani, ki je presenečenje organizirala. »Naša mama je tako pozitivna in vedno nasmejana, da jo moraš imeti rad. Ona je tista nevidna nit, ki družino drži skupaj,« pravi. V veliko veselje ji je bilo organizirati presenečenje, ki ga ne bodo nikoli pozabili. Pravzaprav so Pestnerjevi v kratkem času imeli kar dve veliki slavji.

Dvakrat osemdeset. V oktobru je osemdeseti rojstni dan najprej praznoval Oto Pestner starejši in Liljana je presenečenje najprej pripravila njemu. Pod pretvezo, da gredo z njeno in Otovo družino na kosilo v restavracijo, so ga odpeljali v kavarno Mladinskega centra Celje, kjer ga je pričakala skupina mladostnih prijateljev, glasbenikov in sorodnikov. Zaigrat mu je prišel glasbeni kvintet Dori, tudi njemu je zapel Oto. Dogodek so posneli in gospod Oto – pri svojih osemdesetih je pravi mojster na računalniku (za harmoniko je postal njegova druga največja strast) – nam posnetek s ponosom pokaže. Le tri mesece za njim pa je praznovala njegova žena. Tudi tokrat se je Liljana zelo potrudila. »Moja hčerka je vedno glavna organizatorka za take stvari,« se ljubeče nasmehne gospa Ruža. Oto pa jo pri vsem podpira. Zaradi oddaljenosti, saj živi v Ljubljani, oni pa v Celju, težko pomaga, a s svojo družino z veseljem pride. »Na mamino osemdesetletnico je prišlo pet maminih nečakov z družinami – z nekaterimi se ni videla že več kot desetletje – in mamina edina še živeča mlajša sestra, s katero se tudi nista videli že osem let.« Ko je stopila v dnevno sobo, so zavrteli njeno najljubšo zagorsko pesem, nato pa so se drug za drugim prikazali sorodniki. »Nisem mogla verjeti, da jih vse vidim,« srečno pripoveduje Otova mama. »Tako mi je bilo lepo.«

Več v Jani št. 5, 1.2.2011