Ko sem se v sredo z avtobusom pripeljala iz Gorenjske v Ljubljano, je lilo kot iz škafa. Jaz pa brez dežnika. Stekla sem pod prvi nadstrešek. Ob meni so vedrili še dva fanta, ta sta si krajšala čas z grizljanjem piškotov, in gospa srednjih let. Ker se piškoti radi drobijo, se je okrog njunih nog hitro nabrala jata vrabcev, priletelo je tudi nekaj golobov. Z gospo sva se zazrli v ptice, potem pa je gospa pristopila k fantoma in ju opozorila, da ju zaradi hranjenja ptic lahko oglobijo. Nista razumela, kaj jima govori, bila sta namreč turista. Obrnila se je še k meni: »A ni to kar malce strašljivo, da bo moral človek zdaj paziti celo na to, da mu od ust ne bodo letele drobtine?«

Članek v celoti preberite v Zarji št. 10, izid 25.8.2015