Končno smo jo dočakali. O knjigi naše najslavnejše kuharice se je veliko govorilo in pisalo, še preden je prišla do tiskarskih strojev. Kar ni nič nenavadnega, saj se tudi o Ani Roš zadnjih nekaj let veliko govori in piše – toliko, da so mnogi prepričani, da jo poznajo bolje, kot ona pozna sebe. Kdor bo prebral njeno knjigo, bo morda spoznal, da je ne pozna tako dobro. Spoznal bo, koliko sonca in dežja je bilo potrebnega za razvoj njenega tankočutnega kuharskega uma.

Knjiga Sonce in dež Ane Roš ni kuharska knjiga, ni avtobiografija in ni zbirka misli. Je vse troje v enem, predvsem pa osebna izpoved ženske, hčerke, mame, partnerke, sokrajanke in, kot skupek vseh teh vlog, vrhunske kuharice. Le redkokateri kuhar ali kuharica, ki slovi po svoji kuharski izjemnosti, bi svojo knjigo začel z izpovedjo o izgubi otroka. Ana Roš nam s prvo povedjo v knjigi (»Trideset let sem imela, ko sem prvič zanosila.«) brez ovinkarjenja sporoči, da je najprej mama. Istega leta, leta 2002, je kot popoln samouk prevzela kuhinjo Hiše Franko.

Preberite še ...

· Kulinarika

5 kuhinjskih pripomočkov, ki resnično naredijo razliko

A zgodba v knjigi Sonce in dež se začne dosti prej, začne se s spomini na otroštvo, z intenzivnimi treningi smučanja, sodobnega plesa, prvim potovanjem v Afriko, uporništvom, zaljubljenostjo v Valterja … V njej nastopajo Anini starši, nona Olga, tašča Joži, Anini vzorniki (Joško Sirk, Anka Lipušček Miklavič, Andrea Petrini), njeni sodelavci v kuhinji, nabiralci, vrtnarji, zeliščarji, kmetovalci, pastirji, ribiči …

Knjiga Sonce in dež je nastajala jeseni 2018 (zato v njej ni Aninih dveh Michelinovih zvezdic z letnico 2020). Marca letos je najprej v angleščini izšla pri priznani založbi Phaidon, septembra pa v prevodu Kaje Sajovic še pri slovenski založbi Beletrina.

Čeprav je mogoče knjigo prebrati na dušek, jo lahko kadar koli, ko imamo nekaj minut časa, odpremo naključno na kateri koli strani in začnemo brati. Če, medtem ko to pišem, na primer povsem naključno odprem knjigo, sem na strani 125. Tu nas Ana Roš spozna s trmastim drežniškim posebnežem Huljem in nadaljuje, da so trmaste (in malce hudobne) tudi slavne drežniške koze. Izvemo, v čem je skrivnost posebnega okusa njihovega mesa, in da so prav drežniške koze odličen primer, kako lahko restavracija gospodarsko in družbeno vpliva na lokalno okolje: ko je Hiša Franko začela redno, leto za letom, odkupovati meso drežniških kozličkov, je tudi mlajša generacija počasi začela verjeti v prihodnost tradicionalnega kmetovanja in prenehala bežati v mesta. Sonce in dež je zgodba o prepletenosti vrhunske kuhinje in lokalnega okolja, osebnih križišč in kuharske ustvarjalnosti, neprizanesljive narave Posočja in krepkosti njegovih ljudi.

Galerija