Vsaka družina december oblikuje po svoje, izbere svojega najljubšega dobrega moža, dan, ko najbolj zavzeto praznuje, in seveda jedi, ki praznovanje spremljajo. Tako se v slovenskih gospodinjstvih od prvih dni decembra pa nekje do svetih treh kraljev zvrsti katera od naslednjih sladkosti:

• velik parkelj, ki mu je kakšen mulček izruval oči iz rozin, ga raztelesil in razmočil v kakavu,
• čokoladni dobri mož v svetlečem ovoju, ki bo nekoliko okrušen in pozabljen v kotu omarice ali shrambe pričakal pomlad,
• piškoti vseh barv, oblik in okusov, pospravljeni v lične škatlice in skrbno razstavljeni za obiske; zaradi domače peke verjetno kuhinjske površine prekriva tanka plast moke, kar pomeni, da bo treba vso kuhinjo (tudi okna) pred slavnostno večerjo temeljito očistiti,
• turški med, ki ob grizljanju vzbuja strah za zdravje zob, predvsem za kakšne manj stabilne zalivke,

• različica kruha s sadjem, morda kar klocnbrota po starem receptu ali božičnega kruhka s kandiranim sadjem in, če imamo srečo, večjimi koščki čokolade,
• potica, ob pripravi katere še tako izkušena gospodinja stiska pesti v upanju, da je nadeva ravno dovolj in da se ne bi slučajno dogodilo, da bi med peko počila,
• karton kupljenega panettona, ki smo ga dobili v dar in se ga bomo verjetno lotili šele takrat, ko bo zmanjkalo doma pečenih dobrot.

O prazničnih omizjih doma in posvetu preberite v decembrski številki revije Dober tek.