Osebni arhiv

»Spoznala sem, da v resnici ni bolezen tista, ki nas uničuje, temveč strah. Strah je tisti, ki zapre srce, zamegli zavest in telesu odvzame moč za zdravljenje. Zato se ne smemo bojevati proti bolezni, ampak se moramo osvoboditi strahu pred njo,« poudarja Lili Knafelc, žena in mama dveh hčera, magistrica pedagoških znanosti z večletnimi izkušnjami na področju psihologije in pedagoškega dela. Zadnja leta se temeljito in poglobljeno posveča nevroznanosti. Ko je pred leti zbolela zaradi raka jajčnikov in je njena bolezen zelo napredovala, so ji zdravniki povedali, da zanjo ni rešitve in da bo umrla. Dvignili so roke, a ona jih ni. Prav nasprotno, saj pravi, da jo je obsmrtna izkušnja prebudila v novo življenje. Razvila je svojo metodo, s katero pomaga ljudem do celostnega zdravja in osebne preobrazbe. Letošnjo pomlad je luč sveta ugledal njen knjižni prvenec Prebujena v novo življenje.

 Srečali sva se v času njenega žalovanja, saj je pred nekaj meseci izgubila mamo. Pravi, da je bila ob njej, ko je preminula. »Mojo mami je smrt njenega brata tako čustveno potrla, da se ji je ustavilo srce. Izguba mame me je nežno povabila, naj še bolj odprem svoje srce – ne le za bolečino, ampak tudi za ljubezen. Bila je moj steber ljubezni, moja učiteljica in resnična prijateljica. Ko je odšla, sem najprej začutila praznino, ki je bila skoraj neznosna. A s pomočjo te praznine sem začela odkrivati, da njena ljubezen ni izginila. Trenutno je v središču moje srčne pozornosti učenje, kako še bolj zaupati življenju,« je povedala na začetku najinega pogovora.

Osebni arhiv

Zapostavila sebe

Odraščala je v krajih na Zreškem, v tradicionalnem okolju, v katerem je bilo najbolj pomembno, da se človek zna prilagajati drugim, da si priden in odgovoren. Družina jo je, kot pravi, učila, da mora biti skromna in naj ne govori o svojih občutkih ter naj ne izstopa iz povprečja. Zato je bila vedno pozorna na potrebe in pričakovanja drugih. Verjela je, da je vrednost človeka odvisna od tega, koliko naredi za druge. A globoko v sebi je že takrat občutila, da mora obstajati nekaj več.

»Ko danes gledam nazaj, jasno vidim, zakaj sem tako hudo zbolela. Moje telo je bilo zadnji glasnik, ki je poskušal pritegniti mojo pozornost, saj nisem prisluhnila klicem svoje duše. Leta in leta sem živela odrezana od sebe. Izpolnjevala sem pričakovanja drugih in bila močna za vse okoli sebe, ob tem pa sem pozabljala nase. Potlačila sem svoje občutke, najbolj svojo ranljivost. Bila sem mojstrica preživetja,a brez resničnega stika s sabo,« se spominja življenja, v katerem se je razdajala za druge in nase povsem pozabila.

Bolezen kot budilka

Dojela je, da bolezen ni prišla, da bi jo uničila. »Huda diagnoza je prišla kot budilka. Močno je zazvonila. Kot bi mi govorila: ›Zbudi se, Lili, spomni se, kdo si.‹ Šele bolezen me je prisilila, da sem se ustavila. Da sem začela poslušati svoje srce in se prvič v življenju vprašala, kaj čutim, kaj si zares želim in kaj me osrečuje. Naposled sem začela postavljati sebe na prvo mesto. Ne iz sebičnosti, ampak iz ljubezni,« poudari.

Osebni arhiv

Obsmrtna izkušnja

Zdravniki so ji pred leti diagnosticirali raka jajčnikov. Ker je bila bolezen razširjena po celem trebuhu, so ji rekli, da ima zelo majhne možnosti za preživetje. Kljub temu je globoko v sebi občutila mir, pravi: »Ne znam pojasniti, vendar je moje srce vedelo, da ni konec. Bolezen me je sicer popeljala do roba življenja, saj sem doživela obsmrtno izkušnjo. Ta močna izkušnja je presegla vse, kar sem si kdajkoli lahko predstavljala. Medtem ko se je telo osvobajalo od močne bolečine, sem se osvobodila vseh omejitev. Telesa sploh nisem več čutila, a sem bila bolj živa kot kdajkoli prej. Bila sem čista zavest – svobodna, lahkotna, prežeta z neskončno brezpogojno ljubeznijo. Povsem brez strahu, sodbe in trpljenja,« pripoveduje Lili rahločutno in počasi.

Razširjena zavest

Pri obsmrtni izkušnji je, kot še pravi, čutila močno povezanost z vsem. »Dojela sem, da sem mnogo več, kot sem si kdaj dovolila verjeti. Da sem svetloba, da sem ljubezen. Da nikoli nisem bila ločena od izvora. In v tem razširjenem stanju zavesti sem začutila, da imam izbiro. Dojela sem, da lahko ostanem ali se vrnem v življenje. Ko sem pomislila na svojo družino, na svoji majhni hčerki, na neuresničeno življenje in svojo resnico, ki še ni bila zares izživeta, sem vedela, da se želim vrniti.«

Osebni arhiv

Prebujena v novo življenje

Njena pot do ozdravitve je bila naporna in zahtevna, vendar je bila njeno dojemanje življenja po tej izkušnji spremenjeno. Poleg blagodejnega miru je čutila neomajno zaupanje in predvsem ljubezen, ki ni bila več odvisna od zunanjih okoliščin. Kot pravi, je začela živeti od znotraj navzven. Hudo bolezen ji je uspelo premagati. Od tega je minilo že približno osem let.

Pred kratkim se je v njej prebudila zamisel, da bi svojo osebno izkušnjo delila s svetom. Zato je napisala knjigo Prebujena v novo življenje. Njen knjižni prvenec med bralci prestreza ganljive in hvaležne odzive. Priznava, da se je pri odločanju za pisanje knjige obotavljala. »Ni bili preprosto sprejeti odločitve o pisanju knjige, v kateri bi odstrla pogled v najgloblja poglavja svojega življenja. Bala sem se, da se bom kot osebnost preveč razgalila, in se spraševala, ali me bodo ljudje razumeli,« opisuje svoje takratne dvome. A je kmalu začutila nekaj močnejšega od strahu, prisluhnila je glasu srca, ki jo je opogumljal k pisanju. »Če knjige ne bi napisala, bi zamolčala darilo, ki mi je bilo dano skozi bolezensko preizkušnjo. Če bo moja knjiga vsaj v enem od bralcev prižgala iskrico upanja in mu vlila pogum, da se bo takrat, ko bo obupoval, odločil za življenje, potem je vredno,« je poudarila.

Osebni arhiv

Iz najgloblje ranljivosti

Knjigo je pisala z ljubeznijo in željo, da bi bralci ob branju spoznali, da je v življenju vedno mogoče začeti na novo. »Prav tako želim sporočiti, da nikoli nismo sami in da nas življenje vedno podpira. Vesela sem vsakega odziva. Ljudje mi pišejo, da so v moji zgodbi našli del sebe. Da so ob branju začutili upanje, da v svojih osebnih bojih niso sami. Da so dobili pogum in prebudili svojo notranjo moč. Nekateri so mi povedali, da so po dolgem času spet jokali in da so ob tem začutili olajšanje. Ob takšnih besedah me preplavita hvaležnosti in ponižnost. Odzivi ljudi so zame darilo. Knjiga je nastajala iz moje najgloblje ranljivosti, pravzaprav iz resnice, ki je dolgo časa tiho čakala, da bo obelodanjena. Nisem si mogla predstavljati, da bo dosegla srca ljudi na tako globok način,« poudari s hvaležnostjo.

Kot še pravi, knjiga Prebujena v novo življenje ni le zgodba o bolezni in ozdravitvi, ampak je zgodba o vrnitvi k samemu sebi. »Ko mi kdo sporoči, da je začel verjeti vase, da si je upal narediti korak k sebi, vem, da sem izbrala pravo poslanstvo. Ko govorimo iz resnice svojega srca, odpremo prostor tudi za resnico v drugih,« je prepričana sogovornica.

Osebni arhiv

Temelj novega življenja

Ko je njeno življenje viselo na nitki, je odložila vse maske, vsa bremena in v tišini onkraj strahu našla sebe – čisto, ranljivo in svetlo bitje, ki je vredno že zato, ker obstaja. »Zdaj si upam biti čutna in svobodna. Ne živim več iz potrebe, da bi bila sprejeta, ampak iz veselja do življenja. Zdaj vem, da ljubezen ni nekaj, kar najdeš zunaj sebe, ampak v sebi. Vem, da sem ljubezen. Vsak do nas je. To zavedanje je postalo temelj mojega novega življenja. V tem sem prepoznala neusahljivo moč.«

Ob tem se spomni, kako je leta moč iskala zunaj sebe. Težila je k popolnosti tako pri delu v službi kot doma v družini. Vedno je imela občutek, da mora delati še več in še bolje. Zato se je vrtela v začaranem krogu psihičnega in fizičnega izčrpavanja. Prepričana je, da je zato zbolela. »Moč za spremembo je bila ves čas v meni, vendar je nisem prepoznala. Večina ljudi se svoje notranje moči ne zaveda. To me ne čudi, saj smo vzgojeni, da si moramo lastno vrednost izboriti. Mislimo, da našo vrednost določajo naši uspehi in mnenja drugih ljudi. Učijo nas, kako ustreči drugim, in ne, kako poslušati sebe. Tako začnemo verjeti, da se moramo nenehno dokazovati, da smo vredni ljubezni in sprejetosti,« še poudari in doda, da tako izgubimo stik s tistim tihim, a vztrajnim glasom v sebi, ki nam ves čas šepeta, da smo dovolj, da smo ljubezen. Vprašanje je, ali ga slišimo.

Kako do notranje moči?

Vprašam jo, kako prebuditi svojo notranjo moč. Pove mi, da je najbolj pomembno, da smo iskreni do sebe in da prisluhnemo svojim občutkom in potrebam, svoji duši brez obsojanja. »Pomembno je tudi, da prenehamo iskati potrditve pri drugih ljudeh in da začnemo živeti zvesto svoji resnici. Vsakič, ko izberemo sebe – svoj mir, svoje srce – krepimo svojo notranjo moč. Ozavestimo jo, ko se spomnimo, da smo vedno bili celoviti in ljubljeni.«

Kot še pravi, je povsem naravno, da nas prevzameta strah in obup, ko bodisi hudo zbolimo bodisi se soočimo z drugimi stresnimi izzivi. »Strah je naravni odziv telesa na nevarnost, obup se pojavi, ko izgubimo stik s svojo notranjo svetlobo. A prav v teh trenutkih imamo največjo priložnost, da ne podležemo toku obupa in nemoči, ampak se zavestno odločimo za vrnitev k sebi. Do tega dragocenega spoznanja me je pripeljala prav moja bolezen.«

Spoznala je tudi, da ni bolezen tista, ki nas uničuje,temveč strah. »Strah je tisti, ki zapre srce, zamegli zavest in telesu odvzame moč za zdravljenje. Zato se ne smemo bojevati proti bolezni, ampak se moramo osvoboditi strahu pred njo.«

Osebni arhiv

Brez upora

Stresnim življenjskim okoliščinam se je po mnenju sogovornice nesmiselno upirati. Priporoča, da jih najprej nežno sprejmemo kot del trenutne izkušnje in opazujemo kot oblake na nebu, ki prihajajo in odhajajo, a tista veličastna in prostrana modrina neba, ki jenaša prava narava, nikoli ne izgine.

»Močnejši smo, kot si večina ljudi dovoli priznati. Da bi zaživeli lahkotno in radostno, se moramo povezati s svojo dušo in svojim srcem – s to globino v sebi, ki je ne moreta omajati nobena huda bolezenska diagnoza in noben še tako pretresljiv dogodek. Živeti v resnici pomeni poslušati sebe, slediti občutkom, ki nas peljejo v širitev, ljubezen, poživljajoče življenje. Zato je pomembno, da se vsak dan znova odločamo zase, za svojo resnico ne glede na strahove, omejitve ali pričakovanja drugih,« nas opogumlja Lili, mama dveh mladoletnih hčera.

Osebni arhiv

Kako vzgaja hčerki?

Tisti, ki Lili poznajo, pravijo, da živi v skladu z vsem, kar govori. Svoja spoznanja med drugim uporablja pri vzgoji obeh hčera. »Z možem si najbolj želiva, da bi čutili, da sta popolni takšni, kot sta. Da jima ni treba nikomur ničesar dokazovati. Da sta vredni ljubezni že samo zato, ker obstajata. Učiva ju, kako naj poslušata svoje občutke in srce. Ne želiva ju oblikovati po pričakovanjih družbe, temveč ju spodbujava, da ohranita stik s svojo notranjo svetlobo. Da si upata izraziti, kar čutita, in da zmoreta biti iskreni do sebe.«

Po njenem mnenju je pri vzgoji najbolj pomembno, da otroku pomagamo graditi zaupanje vase in razpirati krila poguma. Le tako lahko sledi svoji življenjski poti v lahkotnosti, radosti in ljubezni. »Najinima hčerkama zato želiva privzgojiti zavedanje, da imata pravi dom v sebi. To je tisto varno zatočišče, v katerega se bosta lahko zatekli v težkih življenjskih preizkušnjah.«

Razvila metodo

Lili je po izobrazbi magistrica pedagoških znanosti, svoje znanje nadgrajuje na področju nevroznanosti in raziskovanja zavesti. »Vse nakopičeno znanje, ki sem ga povezala z lastno izkušnjo preobrazbe, me je vodilo k temu, da sem razvila svojo Nevro Metodo. Gre za celosten pristop, ki združuje um, telo in zavest ter se osredotoča na preoblikovanje miselnih vzorcev, s katerimi lahko dosežemo širše razumevanje svojih življenjskih izzivov. S pomočjo Schumannove frekvence postopoma spreminjamo podzavestni program, kar vodi v ustvarjanje želenih sprememb na fizični, čustveni, duhovni in mentalni ravni. Tako sprostimo notranje napetosti, strahove, omejujoča prepričanja in medgeneracijske vzorce, ki nas omejujejo na poti k zdravju, notranjemu miru in resničnemu izražanju sebe,« pojasni Lili, ki to inovativno terapevtsko orodje priporoča vsem, ki se spopadajo s strahovi, čustvenimi travmami, s tesnobo, pomanjkanjem energije ali si želijo prebuditi svoj pravi potencial.

Osebni arhiv

Nežne spodbude

Knjigo Prebujena v novo življenja je v sodelovanju s Splošno knjižnico Slovenske Konjice pred dnevi predstavila v konjiškem domu kulture. Med prebiranjem odlomkov iz knjige in glasbenimi nastopi skupine Eros, v kateri prepeva tudi njen brat Jože, je nizala utrinke iz svojega življenja in tako med obiskovalci, ki so dvorano zapolnili do zadnjega kotička, ustvarila prijetno in na trenutke ganljivo vzdušje. »Hvaležna sem, da so si ljudje vzeli čas in prišli na dogodek, ki je bil prežet s toplino, med nami se je spletla čutna povezanosti. Prav tako sem hvaležna za vsak iskren objem, vsako srčno besedo in vsak pogled, ki je povedal več kot tisoč besed,« je dodala vidno ganjena. Pravi, da bo knjigo predstavila tudi v drugih krajih, saj je prejela že nekaj povabil. »Predstavljala jo bom v različnih knjižnicah po Sloveniji, saj želim, da sporočilo knjige doseže čim več ljudi, ki morda prav zdaj potrebujejo nežno spodbudo in upanje. Zame predstavitev knjige ni zgolj dogodek, ampak je sveti prostor srčne povezanosti,« še pravi Lili Knafelc, ki se veseli novih srečanj, iskrenih pogovorov z ljudmi in skupnega prebujanja v novo življenje. V domačih Zrečah bo knjigo predstavila 20. maja.