PODČETRTEK - V gradu še spi dediščina modre krvi
Vprašanje, kaj se skriva za zidovi gradu Podčetrtek, ki ga je nedavno odkupila tamkajšnja občina, je zadnja leta najbrž zbujalo zanimanje marsikaterega mimoidočega. Stavba je že dolgo izropana. Nepovabljeni gostje so iz nje odnesli vse, kar se je odnesti dalo. A tam se je vendarle ohranilo bogastvo, ki sega v obdobje zadnjih lastnikov z modro krvjo. Gre za stolpno uro, katere mehanizem je še danes skoraj natančno takšen, kot ga je naročil eden najbolj znanih štajerskih plemičev grof Ignac Marija I. Attems.
Edini restavrator za mehanske ure v Sloveniji Samo Kukovičič poudarja, da je mehanska stolpna ura na gradu Podčetrtek, zelo dragocena in redka. Je namreč ena najstarejših skoraj v celoti ohranjenih tovrstnih naprav na Slovenskem. Idejo zanjo je dobil tedanji lastnik posestva grof Attems, ki je med letoma 1715 in 1723 pri prenovi tamkajšnjega gradu iz renesančne utrdbe v baročno rezidenco sodeloval v vlogi arhitekta.
Ta vpliven štajerski plemič je v začetku 18. stoletja za uro naročil mehanizem William Clement. Gre za mehanizem, ki ga je zaščitil prestižen angleški izdelovalec ur, ki je med drugim delal tudi za angleško krono. Za umestitev ure je dal grof postaviti barokiziran stolpič. Urini bobni so bili oblečeni z lesom, ki so ga delavci posekali v Savinjski dolini in ga pripeljali v pokrajino ob Sotli. Uro je tam po londonskih načrtih izdelal neznan kovač. Glede na njeno tehnološko dovršenost je Kukovičič prepričan, da je nad njeno izdelavo nedvomno bdel sam graščak.
Ta naprava za merjenje časa je prenašala močno zvočno sporočilo. Z različnimi udarci zvonov je bíla vsakih 15 minut, naznanila je vsako polno uro, zvečer je ugasnila. Naročnik je skrb za njeno vzdrževanje prepustil grajskemu oskrbniku, ki si je nasploh prizadeval za čim večje udobje graščakov, kadar so obiskovali tamkajšnji grad. »O tem, da so uro vzdrževali in jo mazali, še danes pričajo ostanki na mehanizmu,« je dejal Kukovičič. Dodal je, da je ura z zvonjenjem zvonov naznanila, če so se gradu s kočijo približevali obiskovalci modre krvi. Do danes so se ohranile tehnologije avtomatskega pritrkavanja, ki so omogočale, da je ura zazvonila na zahtevo oskrbnika.
Foto: Andraž Purg - GrupA
Samo Kukovičič: »Ura gradu Podčetrtek bije več življenj. Čeprav nima kazalcev in čeprav nekaj njenih sestavnih delov manjka, ima še vedno srce in svoj smisel uporabe.«
Matija Plevnik: »Obnovljena razgledna ploščad bo pokazala, da za uživanje ob lepih pogledih ni treba graditi visokih stolpov. Za to lahko izkoristimo danosti, ki nam jih nudi kulturna dediščina, umeščena na izpostavljenih točkah.«
Preberite več v Novem tedniku
