osebni arhiv

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Celjski komik Alen Mastnak je sprva sanjal o dramski igri, a ga je pot namesto na AGRFT pripeljala pred stand-up mikrofon. Uspešno nabira odrsko kilometrino, za seboj pa ima tudi več kot 120 ponovitev predstave Moška pamet, izkušnjo iz kuhinje serije Ja, Chef! ob Juriju Zrnecu in še eno, precej bolj adrenalinsko vlogo – napovedovalca MMA-spektaklov. Dvaindvajsetega avgusta bo s svojimi značilnimi brki znova stopil pred občinstvo 19. festivala Panč na Ljubljanskem gradu. Pred nastopom smo se z njim pogovarjali o zdravi tremi, slabih šalah, igralskih ambicijah in življenju, ki mu še vedno ponuja najboljši material. 

osebni arhiv

Panč že skoraj dve desetletji zaznamujejo grajsko prizorišče, poletni večeri in občinstvo, ki dobro ve, po kaj je prišlo. Je zato pred nastopom na Ljubljanskem gradu trema kaj večja kot ponavadi?

Mislim, da je pri Panču trema vedno malo večja – predvsem zato, ker veš, da stopaš pred občinstvo, ki je prišlo na festival komedije in točno ve, zakaj je tam. Hkrati je ravno to čar Panča. Ljubljanski grad, poletni večer, ljudje pod zvezdami … vse skupaj ima posebno energijo. Ko stopiš na oder, hitro ugotoviš, da nisi tam zato, da bi se dokazoval, ampak da skupaj z občinstvom ustvariš dober večer. Trema je prisotna, ampak je to zdrava trema – tista, ki ti da vedeti, da ti je mar.

Začetniške delavnice stand-up komedije ste v pravem slogu »faliranega študenta« obiskovali kar dvakrat. Zakaj ste potrebovali popravni izpit in kdaj ste ugotovili, da je mikrofon v roki vaša prava usoda?

Prve delavnice stand-up komedije sem obiskoval pri 19 letih. Takrat niti nisem točno vedel, v kaj se spuščam. Bil sem dejaven v Gledališču Zarja Celje, kjer sem redno igral, zato mi je bil oder že domač. Po nekaj nastopih sem stand-up za nekaj časa opustil in se vrnil h gledališču. Po neuspelih sprejemnih izpitih na AGRFT sem ugotovil, da brez odra očitno ne gre. Ker mi je bila komedija vedno blizu, je bila vrnitev na stand-up odre precej naravna. Odločil sem se za drugo delavnico, da se počasi spet vržem v to in vidim, kam me lahko pripelje. Očitno kar daleč, saj to zgodbo še vedno nadaljujem.

Med komiki velja, da je slab nastop skoraj neizogiben. Se spomnite kakšnega konkretnega večera, ko ni šlo nič po načrtih – in kaj ste se iz tega naučili?

Seveda, sploh na začetku poti. Slab nastop si pogosto bolj zapomniš kot dobrega. Hkrati se iz njega največ naučiš. Takšni nastopi so po mojem mnenju nujni, saj prav skozi njih rasteš in se razvijaš.

Imate kakšno rutino ali majhen ritual, ki ga pred nastopom vedno ponovite za srečo?

Nimam posebnih ritualov. Pred nastopom v glavi preletim material, razmigam govorni aparat in se malo ogrejem. Ponavadi komaj čakam, da stopim pred občinstvo in začnem. Čakanje je najtežje. (smeh)

osebni arhiv

Veliko materiala črpate iz vsakdanjega življenja, odnosov, potovanj in čudnih situacij, v katerih se lahko prepoznamo vsi. Kje potegnete mejo med dobro šalo in stvarjo, ki vendarle ostane zasebna?

Material črpam predvsem iz vsakdanjega življenja. Zanimajo me stvari, v katerih se lahko prepoznamo vsi – odnosi, čudne situacije, potovanja, vsakodnevne navade … Na odru sicer vse skupaj predstavim tako, kot da se dogaja samo meni, potem pa ugotovim, da se občinstvo smeji, ker so isto doživeli tudi sami. (smeh) Kar zadeva domače skrivnosti, je trenutno stanje precej preprosto – že nekaj časa sem samski, tako da partnerice nimam, ki bi me lahko doma vprašala: »Ali si moral ravno to povedati na odru?« (smeh) Trenutno so zato bolj na udaru moje lastne samske izkušnje. Meni je pri komediji najbolj zanimivo prav to, da lahko iz čisto običajne situacije narediš nekaj, v čemer se prepozna ogromno ljudi. Mislim, da se premalo pogovarjamo o določenih stvareh, humor pa je eden najboljših načinov, da odpremo tudi kakšno neprijetno temo.

Vas prijatelji kdaj prosijo: »Tega ne daj v stand-up«?

Ne. Ponavadi prej rečejo: »Joj, to daj v stand-up.« (smeh) Je pa včasih težko nekatere stvari prenesti na oder tako, da bi tam tudi delovale.

Kaj pa občinstvo – se je že kdo prepoznal v vaši šali in vam po nastopu to užaljeno tudi povedal?

Ne, vsaj kolikor vem, se zaradi tega še nihče ni užalil. Zaenkrat še nihče ni prišel po nastopu in rekel, da se je zaradi kakšne šale počutil užaljenega. Ponavadi prej rečejo: »U, tu sem se pa našel!« ali pa: »Tudi meni se je že to zgodilo.« Pravzaprav so veseli, da se lahko prepoznajo v šali.

Kako je bilo nastopati z Vidom Valičem v predstavi Moška pamet? Kaj ste se ob njem naučili kot mlajši kolega?

Nastopati z Vidom v predstavi Moška pamet je bilo super. Že sama priložnost, da sem lahko večkrat na teden nastopal v gledališčih in kulturnih domovih, mi je dala drugačno odrsko kondicijo. Skozi več kot 120 predstav sem lahko nenehno pilil svoj material. Z Vidom, Alenom in Dinom smo bili odlična ekipa. Od Vida sem se kot mlajši kolega naučil predvsem profesionalnosti, odnosa do odra in tega, kako pomembno je vsako predstavo odigrati, kot da je prva. Hvaležen sem mu za povabilo in vse znanje, ki sem ga lahko črpal skozi celotno turnejo. Takšne izkušnje so za mlajšega komika neprecenljive.

Vaša mama pravi, da ste »isti Jurij Zrnec«. Največji približek temu je bilo večsezonsko statiranje v kuhinji priljubljene serije Ja, Chef! Vid Valič se rad pošali, da ste se tam predvsem »delali, da kuhate«. Kako je bilo v resnici ustvarjati pristni kuharski kaos ob Juriju Zrnecu?

Mislim, da se Vid ni preveč zmotil – res je. (smeh) Naloga statista v kuhinji je predvsem, da se dela, da dela, in da se odziva glede na situacijo. Že kot otrok, ko sem gledal Našo malo kliniko, sem si rekel: »Enkrat bi igral v seriji.« Kasneje se je res zgodilo, da sem lahko sodeloval v seriji Ja, Chef! Z Jurijem Zrnecem in celotno ekipo je bilo odlično snemati. Zame je bilo, kot da bi hodil na akademijo in se učil od mojstrov – od tega, kako primejo tekst, kako odigrajo prizor, kako improvizirajo in predvsem kako skupaj dihajo kot eno. Bila je res nepozabna izkušnja. Upam, da bo kmalu spet prišla priložnost za kakšno vlogo v seriji, saj se takšnega izziva zagotovo ne bi branil.

Igrali ste tudi v zmagovalnem filmu 9. maratona kratkih filmov Muvit/6x60 Kjer se prepirata dva. Vas še vedno vleče v resnejše igralske vode ali je komedija dokončno zmagala?

Rok Deželak

Absolutno me še vedno vleče v igralske vode. Z veseljem bi se preizkusil v filmu, seriji ali na odru, pri tem pa mi žanr niti ni tako pomemben. Sprejel bi tako komično kot resno vlogo, saj je zame vsak nov lik predvsem izziv. Še posebej me privlačijo vloge, ki so zelo oddaljene od mene. Bolj ko je lik drugačen od mene, bolj zanimivo mi je ugotoviti, kako ga spraviti v življenje in se za nekaj časa preleviti v nekoga drugega. Stand-up je trenutno moj glavni izraz, vendar me igranje še vedno zelo vleče. Če se pojavi prava priložnost, bom z veseljem stopil tudi pred filmsko ali televizijsko kamero – ne glede na to, ali bo treba ljudi nasmejati ali jih pustiti brez besed.

Ste tudi napovedovalec MMA-spektaklov. Kaj je težje – razgreti navijače v dvorani ali nasmejati ljudi v tišini stand-up kluba?

Mislim, da je vseeno težje nasmejati ljudi, sploh v časih, ko ima vsak svoje skrbi in probleme. Pri MMA-spektaklu je energija v dvorani že sama po sebi zelo močna – ljudje pridejo navijat, kričat in podpirat svoje borce. Pri stand-upu pa moraš to energijo ustvariti sam. Ravno zato mi je stand-up tako pri srcu. Rad ljudi za tisti čas popeljem v svet brez skrbi, kjer se lahko sprostijo in pozabijo na vsakodnevne probleme. In če se ob tem še nasmejijo mojim problemom, toliko bolje. (smeh)

Vaš zaščitni znak so brki. So ostali zato, ker so všeč vam, ali zato, ker jih občinstvo že pričakuje?

Brki so pravzaprav ostanek iz gledaliških časov. V predstavi Vanja sem igral zdravnika Astrova, ki naj bi imel brke, zato sem si jih takrat za vlogo pustil. Potem so mi nekako prirasli k srcu in sem jih obdržal. Mislim, da bi me občinstvo prepoznalo tudi brez njih, ampak so v vseh teh letih postali moj zaščitni znak. Zdaj so že toliko časa del mene, da bi se brez njih verjetno še sam težko prepoznal. (smeh) Bomo videli, kdaj se jih bom naveličal – če se jih bom sploh kdaj.

Kaj ljudje pri vas najpogosteje napačno ocenijo?

Mislim, da ljudje zaradi tega, ker me poznajo predvsem skozi komedijo, včasih dobijo občutek, da vse jemljem zlahka. V resnici sem precej bolj ambiciozen in zahteven do sebe, kot se morda zdi. Na odru se sicer rad pošalim tudi na svoj račun, ampak za tem je veliko dela, razmišljanja in želje, da sem vedno boljši.

Kaj vas nasmeji, ko niste na odru?

Najbolj me nasmejijo prijatelji in kolegi komiki. Verjetno tudi zato, ker se med nami hitro zgodi kakšna neumnost in se iz nje naredi cela zgodba. Drugače pa je precej odvisno od dneva – včasih me nasmeji črni humor, drugič pa čisto preprosta in nepričakovana situacija.

osebni arhiv

Je doma Alen Mastnak še vedno komik ali je včasih tudi čisto resen?

Doma sem daleč od komika. (smeh) Če bi me človek videl doma na kavču, verjetno nikoli ne bi pomislil, da se preživljam s tem, da stojim na odru in spravljam ljudi v smeh. Včasih bi pravzaprav sam potreboval kakšnega komika, da me spravi v dobro voljo. Mislim, da je tudi zato dobro, da imam okoli sebe prijatelje in kolege, ki me znajo nasmejati. Ko ne delam, sem precej bolj miren človek, kot si ljudje verjetno predstavljajo.

In kaj takrat, ko niste na odru, najraje počnete?

Najraje ne delam nič. (smeh) Po vseh nastopih in obveznostih je včasih prav to najboljši način za počitek. Rad se družim s prijatelji in grem v naravo. V glavnem – nič posebnega. Samo uživam v prostem času, kadar ga imam.