Arhiv NTRC

Okolje, v katerem je odraščal, je burilo njegovo otroško domišljijo. V Šaleku pod gradom je živel. »S prijatelji smo ostanke gradu preplezali po dolgem in počez, se potikali po bunkerjih in rovih. Kot otrok sem pogosto poslušal pripovedi o tem, da se na gradu skriva zaklad. Prevzelo me je poslušanje zgodb,« pravi Ambrož, ki se v domače Velenje rad vrača. Med drugim sodeluje z velenjsko knjižno fundacijo, saj je napisal pesniško zbirko za otroke Verzi, vrezani v Velenje, ki so jo prejeli vsi velenjski prvošolčki, v njej pa je strnil turistične znamenitosti. Tudi diplomsko nalogo o sodobnih pripovedkah oziroma urbanih legendah je posvetil domačemu kraju.

Edinstvena knjiga

Lani je luč sveta ugledala njegova obsežna in izvirna knjiga Od imena do spomina, ki skozi številna poglavja pregledno in privlačno predstavlja rituale, šege in navade na življenjski poti človeka od rojstva do smrti na širokem območju slovenskega etničnega prostora, od mest do vseh slovenskih pokrajin in zamejstva. Strokovno in zanimivo odkriva njihovo bogastvo, pojasnjuje njihovo vsebino in namen ob nastanku in danes. Predstavlja mejnike na življenjski poti vsakega od nas, naj gre za rojstvo, praznovanje rojstnih dni in godov, izbiranje imena, krst, birmo, brucovanje, vstop v novo delovno okolje, fantovščino, dekliščino, poroko, praznovanje abrahama, žalovanje, smrt in spominjanje. Pojasnjuje pomen teh praks za posameznika in skupnost. Podaja tudi smiselne razlage za prepovedi in tabuje, ki so spremljali te rituale. Med drugim pojasnjuje, zakaj nosečnice niso smele imeti stika s krvjo, zakaj moški v klobukih niso smeli na obisk k novorojencu ali kako so ljudje želeli vplivati na plodnost. Odkriva tudi, kako so se te obredne prakse spreminjale. Nekatere so se sčasoma izgubile, nekatere živijo še danes.

»To sicer ni povsem moja raziskovalna tema, a sem se odzval na pobudo založbe, ki mi je predlagala, da bi napisal obsežnejšo etnološko knjigo, koncept in vsebino je prepustila meni. Med bralci prestrezam dobre odzive. Šege in navade, povezane z življenjskimi prelomnicami, so sicer v Sloveniji do zdaj že dobro raziskane in popisane, a so bila ta dela omejena lokalno ali tematsko. V tej monografiji pa so zbrane in povezane v eno knjigo, v kateri bralec najde tudi takšne šege, ki so se v slovenskem prostoru udomačile šele pred kratkim. Veseli me, da je bila na lanskem Slovenskem knjižnem sejmu predlagana za knjigo leta.«

Osiromašena pripoved

Kot raziskovalca sodobne pripovedne in pesemske folklore ga ne skrbi, da bi potreba po pripovedovanju med ljudmi kdaj zamrla. Je pa, kot ugotavlja, v luči napredne tehnologije vedno bolj skrčena in osiromašena. »To, da si pripovedujemo, je prvinska človekova potreba. Pripoved bo vedno ostala z nami, vendar se je v sodobnem času zgostila v kratke in jedrnate informacije. Naši predniki so si pač vzeli čas za pripoved, za pripovedno folkloro, ki neguje zgodbe, pravljice in povedke. Ko je otrok poslušal staro mamo, ki mu je nekaj razlagala, se je tako tudi učil o življenju. Skozi pripovedovanje so starejši na mlade prenašali znanja in izkušnje. Zgodbe, pravljice in povedke sicer še vedno živijo med ljudmi, vendar skozi čas in prostor dobivajo nove različice. Kot etnologa me zanima, kdo in zakaj jih pripoveduje. In kdo jih posluša.«

Kot doktor etnologije in kulturne antropologije je na Filozofski fakulteti v Ljubljani zaposlen kot asistent za folkloristiko in primerjalno mitologijo, vendar je bil pred leti, ko še ni imel redne službe, prisiljen iskati nove priložnosti za delo. »Šel sem na avdicijo za muzikal Cvetje v jeseni. Čeprav nisem imel izkušenj z gledališko igro, so me sprejeli. Tako sem svoj gledališki »debi« doživel na odru ljubljanskih Križank,« se spominja s hvaležnostjo. Sodeloval je tudi v muzikalu Veronika Deseniška.

Zakaj pa ne?

Med ustvarjalci muzikala je spoznal radijsko napovedovalko in amatersko gledališko igralko Lucijo Grm, ki ga je povabila k sodelovanju na Radiu Slovenija. Ravno takrat so imeli avdicijo za nove napovedovalce. »Rekel sem si, zakaj pa ne. Pravzaprav nisem šel na klasično avdicijo, sprejela me je Maja Šumej, ki mi je predlagala, da nekaj posnameva, nisem pa vedel, da bo posnetek posredovala članom komisije na avdiciji. Očitno so v meni prepoznali potencial, saj so me sprejeli na izobraževanje pod mentorstvom Maje Šumej in Ivana Lotriča. Boljših učiteljev si ne bi mogel želeti. In tako sem po enoletnem izobraževanju prvič sedel za mikrofon Radia Slovenija.« Med usposabljanjem je začel sodelovati na Radiu Velenje, kjer se je veliko naučil o radijski produkciji in ustvarjanju radijskega programa v živo.

Leta 2019 je prejel priznanje Ane Mlakar za mladega napovedovalca, ki ga podeljuje Društvo slovenskih radijskih in televizijskih napovedovalcev. »To je bilo obdobje, ko sem si začel bolj zaupati in se prepuščati toku življenja. Tudi osebnostno sem se spremenil. Iz akademskega sveta sem si drznil spoznati še druga področja ustvarjanja. In ni mi žal. Spoznavam nove ljudi, porajajo se zamisli za nove projekte, v katerih spoznavam sebe in svoje talente.«

S prav posebnim žarom govori o muzikalu Povodni mož, ki ga je napisal v sodelovanju z Neisho (Nežo Buh). Gre za celovečerno posodobljeno in predelano Prešernovo balado, ki je premiero prav tako doživela predlani na odru Križank. Medtem snuje nove zamisli za knjige za otroke. »Pred mano je prav poseben izziv, ki me bo popeljal v povsem neznane vode, a o tem še ne želim javno govoriti,« še pravi 37-letnik, ki ostaja odprt za nove ustvarjalne priložnosti. (Foto: Saša Kovačič, Adrijan Pregelj)