Saša Pavlin Stošić ne izbira lahkih poti
Potovanja so edini trenutki, ko res izstopi iz svoje rutine ...
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Saša Pavlin Stošić je igralka, ki ne izbira lahkih poti. Ravno nasprotno: privlačijo jo kompleksni liki, napete zgodbe in projekti, pri katerih gre v stvari, ki jih pri sebi ne mara videti.
Trenutno jo lahko v Mali Drami SNG Drama Ljubljana gledamo v predstavi Eureka, ki skozi mikrokozmos šolske skupnosti razpira širša vprašanja sodobne družbe, kot so polarizacija javnega prostora, erozija skupnih resnic in konflikt med svobodo posameznika ter odgovornostjo do skupnosti. Gledamo je lahko tudi v seriji Pošast za železno zaveso na RTV Slovenija, ki gledalca popelje v temačen svet človeške psihe, navdihnjeno z resničnimi dogodki iz časa socialistične Jugoslavije. V obeh igra mamo.
V seriji Pošast za železno zaveso na RTV Slovenija ste del precej temne zgodbe — kako ste se pripravljali na tak projekt?
Največji izziv pri tej vlogi in tudi tisto, kar me je najbolj pretreslo, je razcep: da lahko nekoga ljubiš in mu hkrati škoduješ. Na vajah nam je skupaj z režiserjem Tomažem Gorkičem in soigralci uspelo ustvariti zelo varen prostor, v katerem smo si lahko dovolili iti zelo daleč, da smo lahko prišli do kar se da iskrenih notranjih svetov svojih likov. To pomeni veliko pogovorov, brskanja za informacijami o življenju oseb, vadenja prizorov in določanje stopnje »strasti« vse do snemanja.
Je bilo posebej zahtevno tudi zato, ker serija temelji na resničnih dogodkih?
Seveda. Resnični dogodki dodajo odgovornost, ne smejo pa postati omejitev. V našem primeru ni šlo za rekonstrukcijo realnosti, ampak za to, da so nam informacije pomagale prevesti realnost v človeško izkušnjo in ustvariti tem bolj iskrene fiktivne like.
Vas psihološko zahtevne vloge tudi osebno »posrkajo« ali znate potegniti mejo?
V analizo, raziskavo in razvoj vloge je vedno vloženega veliko truda, eni procesi so bolj drugi manj zahtevni, vedno pa me v nekem trenutku ustvarjalnega procesa posrkajo vase, da lahko zaživijo v meni. Ampak meja mora obstajati. Ne v smislu, da bežim stran, ampak da vem, da to nisem jaz. Tako da prepletanje in postavljanje meja sta del vsakega procesa.
Kako hitro pa ste osvojili gorenjsko narečje?
Ker mi narečje ni bilo blizu, sem v to morala vložiti precej truda in časa. Imela pa sem tudi pomoč s strani režiserja in soigralcev, ki so ga bolj obvladali, zato sem nekatere od njih prosila, da glasno preberejo moje besedilo, jih posnela na telefonu in si potem večkrat predvajala posnetek in vadila, da je postal govor organski in je Marjeta lahko zaživela. (smeh)
Kako sami vidite lik Marjete?
Pri tej vlogi sem raziskovala mejno osebnostno motnjo, domnevali smo, da jo je Metodova mama imela. Nisem je razumela niti samo kot žrtev niti kot sokrivko. Predvsem sem jo videla kot mamo, ki živi v zelo razcepljeni realnosti in žensko z močnim preživetvenim nagonom.
Mama ste tudi v predstavi SNG Drama Ljubljana Eureka. Tam upodabljate Meiko, ki nasprotuje cepljenju otrok in močno verjame v alternativne pristope — kako sami gledate na to?
V predstavi Eureka gre za razkol med liki ob izbruhu mumpsa, mi pa se verjetno še predobro spomnimo obdobja covida. In če citiram Meiko: »Če je vprašanje, ali je zaradi cepiv manj bolezni na svetu, a cepiva v glavnem opravljajo svojo nalogo? Absolutno, vsekakor jo opravljajo. Vendar ali so edina rešitev ali so v vseh primerih najboljša rešitev? Glede tega nisem tako prepričana.«
Starši na zasebni osnovni šoli odločajo s konsenzom vseh. Je to v današnji družbi po vašem sploh še mogoče doseči?
Ideja konsenza je lepa, skoraj utopična. Ampak v praksi pogosto pomeni, da nihče ne prevzame odgovornosti.
Mislite, da bo predstava komu odprla oči? Se vam zdi, da gledališče lahko spreminja posameznika in posledično tudi svet (vsaj okoli njega)?
Ne vem, ali je naloga gledališča samo, da odpira oči. Mogoče bolj, da nekaj premakne. Da te za trenutek vrže iz tvoje gotovosti.
Katera predstava je imela tak vpliv na vas?
Recimo Gospoda Glembajevi Ivice Buljana – ne zato, ker bi ti povedala, kaj misliti, ampak ker te je sprovocirala, da čutiš.
Kako pa se počutite ob igranju mater?
V redu. (smeh) V resnici je zelo kompleksno, ker materinstvo nikoli ni samo nežnost, je tudi strah, odgovornost, napaka.
Se vam zdi, da ste za te vloge še premladi?
Ne vem, če bi zase rekla, da sem »premlada«. (smeh)
Vas takšne vloge morda tudi osebno nagovarjajo k razmisleku o lastni prihodnosti?
Lahko bi rekla, da ja, ampak bolj kot občutek — kaj pomeni skrbeti za nekoga, kaj pomeni odgovornost.
Delujete tako v gledališču kot na filmu in televiziji — kje se počutite bolj doma?
Medija sta različna, ampak doma se počutim tam, kjer so dober ustvarjalni kolektiv, material in proces. To je tisto, kar šteje.
Kaj vam kot igralki daje gledališče, česar kamera ne more — in obratno?
Gledališče je živo, tukaj in zdaj, igraš zgodbo, vlogo od začetka do konca – v loku in potem je tu še seveda energija, ki pride s strani občinstva. Medtem ko snemanja pogosto zaradi logistike zahtevajo preskakovanje in mešanje prizorov, imaš pa za razliko od odra možnost večkrat ponoviti sceno in jo izboljšati, igralsko izostriti. Pri filmu se magija zares zgodi šele v montaži in je pričakovanje rezultata toliko bolj napeto.
Kaj vas pri vlogi najprej pritegne — zgodba, lik ali ekipa?
Najpomembnejša bi rekla, da je ekipa, ampak zares ni pravila.
Ste kdaj kakšno vlogo zavrnili, ker se vam ni zdela »prava«?
Sem. Če nimam občutka, da lahko nekaj odkrijem, nima smisla. Brez tveganja ni procesa.
Je kaj, česar ne bi storili za vlogo?
Ja. Obstajajo meje. Če izgubim integriteto, vloga nima več vrednosti.
Kaj pa vam je bilo najbolj neprijetno narediti zanjo?
Vedno je neprijetno iti v stvari, ki jih pri sebi ne maraš videti. Ampak ravno tam je material.
Kaj vas kot umetnico trenutno najbolj zanima ali vznemirja?
Trenutno me zanima, kako priti do bistva brez olepševanja. Kako odstraniti vse, kar je odveč, in pustiti samo to, kar resnično nosi pomen — tudi če je neprijetno.
Kako neprijetno pa vam je prepoznavanje ljudi na ulici? Se je zato tudi kdaj izogibate?
Ne moti me, me pa včasih utrudi. Ker si želiš biti tudi samo človek, ne projekcija. Je pač neločljivi del našega poklica, ampak igralec včasih potrebuje prostor, kjer ni viden. (smeh)
Kako pa najraje preživljate prosti čas?
Prosti čas preživljam tam, kjer ni potrebe po performansu. V tišini ali v iskrenem stiku.
Načrtujete tudi kakšno potovanje?
Vedno. Potovanja so edini trenutki, ko res izstopim iz svoje rutine — in tam se vedno nekaj zgodi. Najprej je na planu skok do babice v Novo mesto, potem pa kmalu v tujino.
E-novice · Estrada
