Mož, ki se pogovarja s steklom
Nad steklom se je navdušil, ko se je kot »smrkavec«, kot sam pravi, smukal po očetovi domači delavnici. Po približno dveh desetletjih dela ga še vedno žene radovednost, kaj vse lahko ustvari s tem prosojnim materialom. Namesto serijski proizvodnji daje prednost uporabni umetnosti, prilagojeni posamezniku. Še tako nenavadne želje ga ne omejujejo, saj ima o steklu veliko znanja, z njim se pogovarja, skuša ga razumeti. Še posebej pestri so bili dialogi in premisleki o izdelavi jabolka, ki zadnje mesece kot steklena skulptura pozdravlja mimoidoče na krožišču v Kozjem. Lukančev podpis med drugim nosijo bioenergijski krožniki. Slednji razkrivajo, da njihov izdelovalec veliko pozornosti namenja različnim energijam.
Mitja Lukanc iz Grajske vasi v občini Braslovče je eden tistih srečnežev, ki se mu ni bilo treba posebej ubadati z uganko, kaj bi rad počel, ko bo odrasel. Da se bo ukvarjal s steklom, mu je bilo jasno od malih nog. Njegov oče se je po letih dela za druge odločil za samostojno pot in Mitja mu je že kot mlad fant pri tem pomagal, kolikor je zmogel. V steklarski srednji šoli v Rogaški Slatini, kjer se je izobraževal za poklic stekloslikarja in brusilca kristalnega stekla, so mu ponudili delovno mesto v delavnici prototipov. Ponudbo je zavrnil, svojo pot je videl v nadaljevanju očetove podjetniške poti. »Moj cilj je bil, da bi se ukvarjal z nadgradnjo ravnega stekla. Vedno bolj sem se posvečal njegovemu topljenju, krivljenju, brušenju, jedkanju, barvanju. Oče je videl, da imam jasno začrtano idejo, kaj želim. Ko sem bil star 21 let, mi je izročil ključe delavnice.«
Načrt je sestavil v glavi
Med njegovimi zadnjimi projekti je snovanje podobe za krožišče v Kozjem, s katero je uspel na občinskem razpisu. O vsebinski plati se je veliko pogovarjal z domačini, med njimi preživljal čas, tudi njegova partnerka namreč prihaja iz tamkajšnjih krajev. To, da so prebivalci Kozjega srčni ljudje, je skušal prikazati z zunanjo silhueto kovinske konstrukcije, ki spominja na srce. Ker je obod ročno izdelan, sporoča o rokodelski tradicij teh krajev. Jabolko, sadež, značilen za tamkajšnje območje, je narejeno iz stekla, saj je steklarstvo na Kozjanskem prisotno že vrsto let. »Tudi tokrat gre za uporabno umetnost, za katero si prizadevam v vseh svojih izdelkih. Z njo nisem želel kvariti podobe okolja. Če mimoidoči želi, lahko jabolko opazi, če tega noče, ga lahko tudi spregleda,« je pojasnil.
Ko je v glavi že imel idejo, kako naj bi skulptura izgledala, še ni natančno vedel, kako mu bo uspelo steklen sadež s premerom 1,20 metra postaviti točno na predvideno mesto. Bilo je kar nekaj neprespanih noči in prevoženih kilometrov do Kozjega in nazaj, da so se vsi drobci v njegovih mislih postavili na svoje mesto in da so se v njegovi glavi izkristalizirali primerni postopki. Pripravil si je kalup, po njem odlil jabolko. »To je v sebi želelo imeti barvo. Pri odlivanju stekla tako velikih mer je bil svojevrsten zalogaj obe polovici pobarvati tako, da se barvno ujemata. Veliko pozornosti sem namenil temu, da jabolko vse svoje značilnosti, ki jih vidimo podnevi, ohrani tudi ponoči, ko je osvetljeno,« je pojasnil. Še ena podrobnost je pečka v sredini skulpture. Po besedah Lukanca simbolizira rojstvo. Nosilec, ki drži jabolko, spominja na krošnjo drevesa, a tudi na popek, preden odpre cvet, in simbolizira srečen dogodek novega začetka.
Pričakovanja, preden je celota zadihala na prostem, sogovornik skoraj ne zna opisati. Ko so bili vsi deli na svojem mestu, je bil predvsem hvaležen, da je uresničil svojo zamisel. Obenem se je spraševal, ali je to, da mu je uspelo, sploh res. »Ko so ti občutki minili, sem doživljal notranje zadovoljstvo. To je bilo pravo plačilo za moj trud in za vloženo delo. Ko sem spoznal, da sem res zadel bistvo, sem se počutil, kot bi bil tako zaljubljen, da bi povsem izgubil glavo.«
Foto: Andraž Purg - GrupA, Mojca Valenčak
Preberite več v Novem tedniku
