Krožišča na Celjskem – Od barvic do preše in zmaja
Fontane, skulpture in kipe smo vrsto let opazovali v parkih, ulicah in na trgih. Zadnja leta je vedno več takšnih elementov uporabljanih za krasitev krožišč. Na Celjskem v zadnjem času poglede med drugim priteguje 12-tonski stekleni zmaj, ki ga je v sredino krožnega krožišča postavila Občina Kozje. Kakšna sporočila želijo pri opremljanju krožišč posredovati lokalne skupnosti? Kako zbirajo zamisli in kako iščejo ustvarjalce? Zakaj rože in grmički na tistih nekaj kvadratnih metrih niso dovolj? Ali skulpture v krožiščih morda nagovorijo več ljudi kot v galeriji?
V Obsotelju in na Kozjanskem v zadnjem času veliko pogledov pritegne 12-tonski in približno štiri metre visok stekleni zmaj, ki ga je v enega od krožišč umestila Občina Kozje. Po številnih krožiščih je znana Rogaška Slatina, kjer vanje umeščajo skulpture, povezane z vodo in prav tako s steklom. Tudi Občina Šentjur želi krožišča, ki so trenutno zasajena le s travo, v prihodnosti tematsko povezati.
Na območju občine Mozirje je pet krožišč, zaradi česar marsikateri domačin svoj kraj imenuje kar olimpijsko Mozirje. V njih stojijo skulpture, za katerimi se skrivajo lokalno obarvane zgodbe, ki so si jih zamislili v občini. Nekoliko drugačen pristop je pri urejanju tovrstnih prometnih površin ubrala Občina Žalec, ki se je že pred leti odločila, da bo vsa krožišča urejala zgolj z zasaditvami.
Top lokacija, kot duh današnjega časa
»Če želimo v sredino krožišča postaviti javno plastiko z javnim denarjem, bi morali v ta namen objaviti javni razpis.« Tako pravi umetnostni zgodovinar in kustos Miha Colner, ki je o fenomenu opremljanja krožišč s skulpturami in z drugimi vsebinami pred leti s fotografom Jako Babnikom izdal fotoknjigo z naslovom Top lokacija. Po besedah Colnerja sta bistveni vprašanji, ki se zastavljata ob okraševanju krožišč, zakaj nek kraj to res potrebuje in ali mu tovrstne ureditve prinašajo dodano vrednost.
Colner in Babnik sta pred nekaj leti prevozila vso državo in dokumentirala vsa krožišča ter v knjigo uvrstila tista z izstopajočimi skulpturami. »Takrat se nama je zdelo, da smo v Sloveniji dosegli vrh tega fenomena. Vendar se je v zadnjih šestih letih izkazalo, da je po državi še veliko več ›okrancljanih‹ krožišč,« je povedal Colner. In dodal, da je pri njihovem urejanju zelo izrazito pomanjkanje transparentnosti.
Zakaj nekatere lokalne skupnosti čutijo potrebo, da otoke znotraj krožišč z nečim »napolnijo«?
Nekateri središče krožišča dojemajo kot javni prostor, čeprav resnica ni takšna, saj ljudje tega prostora ne morejo uporabljati, tam ne morejo posedati na klopci ali preživljati prostega časa kot na primer v parku. Središče krožišča je prostor, ki je nedostopen. Postavljanje različnih »dekoracij« v središča krožišč kaže tudi na to, da je naša država s preskokom v postindustrijsko, potrošniško družbo postala država avtomobilov. Ljudje verjetno več časa preživijo v avtomobilu, ko se na primer vozijo v nakupovalna središča, kot da bi hodili peš po središčih mest.
V številnih občinah so, kot ugotavljate, krožišča prostor za izražanje lokalne identitete.
Občine, ki uredijo nova krožišča, želijo že ob vstopu v kraj opozoriti na to, kakšna posebnost je značilna zanj. Ob vstopu v Zreče je na primer v krožišču postavljena skulptura kovača, na kateri je na veliko napisano ime podjetja Unior, ki je namenilo denar za tovrstno postavitev. Ob vstopu v Rogaško Slatino je v krožišču velika steklenica, ki simbolizira tamkajšnjo mineralno vodo. Kraji torej poskušajo zelo nazorno pokazati svojo lokalno identiteto, čeprav ljudje, ki se z avtomobilom peljejo mimo, skulpturo med vožnjo opazijo le bežno.
Foto: SHERPA in arhiv občin
Miha Colner: »Občine naročnice za ureditev sredine krožišča velikokrat ne objavijo javnega razpisa, včasih k sodelovanju ne povabijo nujno umetnikov, ampak opremo krožišča zagotovi na primer gradbeno podjetje. Tako da ne moremo niti govoriti o umetniških delih, o skulpturah.«
