»Če problemi v družbi so, je o njih nujno treba govoriti«
Muzeji in galerije že dolgo niso več le prostor, kjer človek doživlja estetsko plat umetniških del, ampak so prostor kritične misli, pravi dr. Andreja Hribernik. Po 15 letih dela v slovenskih galerijah in muzejih je bila v začetku marca na mednarodnem razpisu izbrana za direktorico Muzeja sodobne umetnosti Gradec. Mandat na čelu te galerije oz. razstavnega prostora bo začela januarja prihodnje leto. Prepričana je, da lahko umetnost ljudem pomaga razumeti in predelati pereče izzive. Z njeno pomočjo bi rada nagovarjala teme, ki nas pretresajo.
Čeprav izvira iz Koroške, je osem let živela v Žalcu, lani pa se je preselila v knežje mesto. »Razlogi za selitev so bili čisto praktični. Celje se mi zdi dobro izhodišče za Ljubljano, Maribor, Koroško, zdaj tudi za Gradec. Odkar sem tukaj, mi je mesto priraslo k srcu. Oba s partnerjem imava v Celju svoj krog znanih ljudi. Prvič v življenju se počutim, kot da sem res doma,« pravi.
Za vodenje graškega muzeja sodobne umetnosti so se prijavili kandidati iz različnih držav. Kako vam je uspelo prepričati komisijo, ki so jo sestavljali direktorji številnih evropskih muzejev in birojev?
O tem, s čim sem prepričala komisijo, lahko seveda samo predvidevam. Izvirala sem iz svojega dosedanjega dela, torej iz tega, kar počnem v Koroški galeriji likovnih umetnosti. Na razgovoru sem izpostavila problematiko sodobnega časa in vlogo umetnosti v družbi. Umetnost vidim kot vedno bolj pomembno v luči vsega, kar se dogaja – od podnebnih in političnih kriz do civilizacijske krize, ki smo ji priča v Evropi. Civilizacijska kriza seveda ni povezana le z vojno Rusije z Ukrajino, ampak smo jo doživljali tudi ob prejšnjih begunskih valovih. Zdi se mi, da lahko umetnost ljudem pomaga razumeti ali predelati pereče izzive. Zato si želim z njeno pomočjo nagovarjati teme, ki nas pretresajo, ki so vseprisotne.
Ste lahko bolj konkretni, kako nam lahko umetnost pomaga razumeti probleme, s katerimi se sooča naša družba?
Zdi se mi, da se družba trenutno ubada s procesom banalizacije informacij. Teh je toliko, da ljudje zelo težko presodimo, katere so pomembne in komu lahko verjamemo. Ves čas se pojavlja dvom, kaj je res in kaj ni. Zaradi preobilice podatkov, ki jih preprosto ne moremo več dojemati, smo prisiljeni v poenostavljanje tem. Ker smo bombardirani z dogajanjem, si težko vzamemo čas za razmislek. Umetnost nam po drugi strani lahko odpira različne poglede. V muzejih in galerijah lahko neko vsebino pokažemo na različne načine, ljudem lahko ponudimo več glasov. Človek lahko na podlagi lastnega doživljanja nato razmišlja o neki problematiki. Zato se mi zdi umetnost tisto področje v družbi, ki v človeku še spodbuja razmislek.
Lahko dajejo umetniške ustanove prostor za obravnavo tem, ki so v družbi morda spregledane ali za katere odločevalci nimajo posluha?
Vsekakor. Muzeji in galerije že dolgo niso več le prostor, kjer človek doživlja estetsko plat umetniških del, ampak so prostor kritične misli. Ko govorim o kritični misli, ne mislim le na upor sistemu ali kaj podobnega, ampak mislim na bolj poglobljeno in izraženo dojemanje neke resničnosti. Mediji se velikokrat posvečajo le aktualnim razmeram, zaradi česar se zdi, da družba velikokrat izgubi spomin. Vsak dan je toliko novih dogodkov, da zelo hitro pozabimo druge vsebine, čeprav so še vedno aktualne. Umetnost je eno od področij, kjer lahko ustvarjalci s svojimi dogodki izpostavljajo pereče vsebine in teme. V Koroški galeriji likovnih umetnosti smo na primer konec lanskega leta v sodelovanju s Centrom sodobnih umetnosti (SCU) Celje odprli razstavo Onkraj meja.
Ta razstava na več načinov osvetli temo postavljanja ozemeljskih meja, kajne?
Ta pomembna mednarodna razstava je bila zasnovana ob stoti obletnici koroškega plebiscita leta 2020. Zaradi epidemije koronavirusa je takrat nismo mogli izvesti. S kustosinjo Majo Antončič iz CSU Celje sva jo predelali tako, da se dotika 30. obletnice samostojnosti Slovenije, temu sva prilagodili tudi izbor del. Razstava pokaže nenehno problematiko meje. Osamosvojitev Slovenije in ustanovitev samostojne države sta seveda imeli prednosti, prinesli pa sta tudi bridke plati življenja – na primer ločevanje družin. Nove meje so vplivale na spremembo potovanj in stikov, vplivale so na to, da nekdo naenkrat ni bil več državljan naše države, čeprav je čutil, da je. V splošnih razpravah o naši osamosvojitvi je navadno poudarek le na pozitivni plati, ni pa omenjena druga paleta pogledov. Tema meje prav tako ni predstavljena na globalni ravni. Podobne teme zajemajo cel svet. Podobne težave, kot jih imamo na mejah Evrope, so na primer tudi na mehiško-ameriški meji.
Foto: SHERPA
»Vrhunska umetniška dela zelo nagovarjajo na vizualni ravni in močno pritegnejo. A pomembno je tudi, da se ljudje naučimo gledati umetnost. Podobno kot se moramo naučiti poslušati glasbo. Le redki že kot otroci poslušajo džez. Treba je vztrajati na poti razumevanja umetnosti, da se nam nato odpirajo njene različne plasti.«
Preberite več v Novem tedniku
