Arhiv Lokalno.si

V petek, 17. februarja, je v Valvasorjevi knjižnici Krško gostoval Vinko Möderndorfer, gledališki in filmski režiser, predvsem pa pesnik, pisatelj in dramatik, ki se je preizkusil že v vseh literarnih vrstah in mnogih žanrih. V Krško je prišel s Ptuja, saj je tisti dan z ekipo sodelavcev po Sloveniji iskal lokacije za snemanje filma Inferno, po Predmestju in Pokrajini št. 2 tretji celovečerec, ki ga bo režiral. Tokrat po izvirnem scenariju in ne po svojih romanih kot v prvih dveh filmih.

Veliko časa mu je zadnjih tednih vzela režija črne komedije Stari ko zemlja, kakih petinštirideset britanske avtorice Tamsin Oglesby v goriškem gledališču. Möderndorfer je povedal, da besedilo govori o procesu staranja, o boleznih sodobnega časa, o Alzheimerjevi bolezni, demenci… Uprizoritev po njegovem ni klasična komedija, saj od gledalca terja premislek. Vsekakor so salve smeha v publiki redke, grenki nasmehi pa pogostejši.

O staranju je govoril tudi ob svoji knjigi Hvalnica koži, kjer med drugim opisuje obisk svoje tete v domu za ostarele. Ob tem se je spomnil svojega otroštva in odraščanja ob ženskah in na kak način so zaznamovale njegovo življenje pa tudi literaturo.

V romanu Nihče več ne piše pisem, ki je na letošnjem seznamu literature v projektu Posavci beremo skupaj, se loteva klasičnega ljubezenskega trikotnika, nekakšne enačbe s tremi neznankami, kjer največjo skrivnost predstavlja ženski del, Sonja, ki skrivnostno izgine, po mnogih letih pa se ostala dva junaka, Pavle in Iván odpravita na pot in razkrivata prijateljičino pa tudi svojo preteklost. Ob tem je Möderndorfer povedal, da se mu zdi pomembno, da imamo preteklost razčiščeno, v tem romanu se je ukvarjal s preteklostjo posameznika, v romanu Pokrajina št. 2 pa s kolektivno zgodovino naroda. Ob primeru Ivána, prevajalca in nesojenega pisatelja, se je razgovoril tudi o ustvarjalnih krizah, s katerimi očitno nima težav.

Möderndorfer meni, da so sodobni kanali komunikacije izrinili klasično dopisovanje, kar sporazumevanju jemlje mnogo romantike in pričakovanj. Za ustvarjanje so po njegovem bolj kot katera druga nemara pomembna neodposlana pisma, saj iz njih lahko nastane literatura.

V šole kreativnega pisanja ne verjame toliko kot v branje dobre literature, ki je za mlade avtorje najboljše vodilo v svet ustvarjanja.

Nekatera dela in avtorje, ki jih bere in ceni (Sveto pismo in Komunistični manifest, Shakespeare, Dostojevski, Hemingway, Capote, Highsmith…) omenja tudi v svojem romanu in jim tako izreka svoj poklon.

Z eno zelo hudobno komedijo v treh aktih in enim epilogom Limonada Slovenica se zadnje čase intenzivno ukvarjajo slovenski dijaki in dijakinje, saj je poleg Cankarja, Ibsna in Gogolja predpisana za letošnji maturitetni esej.

Dogajanje komedije opisuje politične spletke ob iskanju mandatarja in lahko bi jo brali kot opis dogajanja pred tedni, v resnici pa je bila napisana že konec devetdesetih in spominja na politični šok, ki ga je povzročil Ciril Pucko.

Ob tem je pokomentiral podobnosti (tujec-rešitelj, spopadi političnih skupin, Helenino vključevanje v politiko…) in razlike svojega teksta in Cankarjevega Za narodov blagor.

Z odsotnostjo »Ščuke« v njegovi komediji ni hotel opozoriti toliko na stanje slovenskega novinarstva kot na dejstvo, da v Sloveniji ni videti upora pa tudi prave leve stranke ne, saj se vsi tiščijo nekam k sredini in h kapitalu.

V zadnjem času je precej pozornosti zbudila njegova knjiga Prostost sveta, zbirka pesmi in ene, po vzoru Trubarja napisane, pridige. V njej je Möderndorfer izlil svoj bes nad dogajanjem v Sloveniji zadnjih dvajsetih let, še posebej v gospodarstvu in politiki.

Socialna lirika se mu zdi, kljub temu da v zadnjem času ni ravno pogosta v slovenski literaturi, zelo primerna za današnje čase. V pesmih popisuje ljudi z roba in njihovo trpljenje pa tudi one druge, iz središča odločanja, ki so v mnogočem odgovorni za težave prvih.

V pesmi Popevka mu je znanec, ki ima državno službo, strastno razlagal, da razlika med tistimi, ki imajo in tistimi, ki nimajo nič, ni pravo bistvo kapitalizma … tisti, ki nimajo nič, so samo kolateralna škoda, nezanimivo dolgočasno dejstvo, ki ni niti toliko pomembno, da bi o njem napisali popevko ...

Möderndorferjevo delo se bralcev očitno dotakne, saj je sledilo kar nekaj vprašanj iz publike. Obiskovalce je zanimalo, ali ima težave s pisanjem naročenih tekstov (Hvalnica koži), o domnevnem pomanjkanju angažmaja v sodobnem slovenskem teatru, o vlogi pisatelja – kritika družbe nekoč in danes … Na vprašanje o smislu pisanja danes, ko ljudje menda ne berejo kvalitetne literature, je odgovoril, da ne piše zaradi množic, pač pa predvsem zaradi sebe in da mu je dovolj, da ga prebere le nekaj ljudi, ki najdejo v njegovem delu točko identifikacije.

Vse omenjene knjige hranimo tudi v naši knjižnici. In še mnoge druge, seveda. Lepo vabljeni v Valvasorjevo knjižnico Krško in njene enote na Vidmu, v Kostanjevici in na Senovem!