Univerzitetna knjižnica Maribor/FB

V Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice Maribor sta bili nedavno predstavljeni najnovejši monografiji jezikoslovca Marka Jesenška z naslovoma Poglavja o različicah slovenskega jezika in Imenitnost slovenskega jezika, izšli sta v zbirki Zora. V prvi avtor utemeljuje razvoj slovenščine in poenotenje knjižne norme sredi 19. stoletja, v drugi pa opozarja na pasti jezikovne globalizacije in nas seznanja z vsemi sprejemljivimi možnostmi uporabe tujega učnega jezika na slovenskih univerzah.

Posvetili se bomo prvi, saj beseda v njej med drugim teče o prekmurščini in vzhodni štajerščini. Gre za Jesenškovo dvanajsto samostojno knjigo razprav in člankov o zgodovini slovenskega jezika, jezikovni politiki in načrtovanju. Skupno pet razdelkov je razčlenjenih na 17 poglavij, avtor pa v monografiji predstavlja knjižne različice slovenskega jezika – kranjsko, prekmursko in vzhodnoštajersko pokrajinsko, njihovo vlogo v razvoju jezika ter išče vzroke, ki so pripeljali do poenotenja slovenske knjižne norme. Posamezne razprave so nastajale v zadnjih petih letih in so bile objavljene v različnih strokovnih in znanstvenih publikacijah.

O prekmurskem knjižnem jeziku

Razdelek, v katerem avtor odkriva podobnosti v razvoju kranjščine in prekmurščine, je najobsežnejši del knjige. V njem opisuje vlogo in pomen prekmurskega knjižnega jezika, ki je stranski dosežek protestantizma 18. stoletja, enako kot je bila kranjščina v 16. stoletju. Prekmurščina ima predknjižno izročilo in izgubljen prvotisk iz 16. stoletja, to je Agenda Vandalica, ki jo je verjetno natisnil Janž Mandelc, knjižni jezik pa je bil oblikovan v začetku 18. stoletja kot nadnarečna tvorba goričkih in ravenskih govorov z željo, da bi lahko prekmurski protestanti brali Sveto pismo v maternem jeziku.

Podobno kot na takratnem Kranjskem se je zgodba o nastanku slovenskega prekmurskega knjižnega jezika začela s katekizmom Ferenca Temlina iz leta 1715 in abecednikom Mihaela Kotsmarja oz. Kerčmarja iz leta 1725, pa tudi z izgubljenima učbenikoma Števana Küzmiča, utrdila pa se je s Küzmičevim prvim slovenskim prevodom Nove zaveze Svetega pisma iz izvirnega grškega jezika leta 1771.

Jesenšek v knjigi v analizi prekmurskega jezika in narečij določa knjižno prekmurščino kot slovensko knjižno različico do sredine 19. stoletja. Prikazani so njen izvor, razširjenost in zaton ter oblikovanje enotnega slovenskega knjižnega jezika sredi 19. stoletja in s tem prehod prekmurščine iz knjižnih v narečne okvire. Ta proces avtor postavlja v daljše obdobje 1848–1919, tj. od pomladi narodov do združitve Prekmurja z matično domovino.

V monografiji so poudarjeni pomen prevajanja v slovenskem panonskem jezikovnem prostoru, vpliv prekmurskih rokopisnih pesmaric na razvoj prekmurskega jezika in združitev Prekmurja ter poenotenje slovenskega knjižnega jezika. Eno od poglavij Jesenšek posveča »prekmurskemu Dalmatinu« Števanu Küzmiču, ki se v kontekstu protestantizma na Slovenskem v osrednjeslovenskem prostoru vedno nekako pozabi omeniti. Pomen njegove dejavnosti je prikazal z analizo Prekmuriane škofa Jožefa Smeja, ki je bil eden najboljših poznavalcev jezikovnokulturnih in literarnozgodovinskih razmer v Prekmurju in Porabju. Števanu Küzmiču je Smej priznaval osrednjo vlogo med prekmurskimi pisci, prav tako Miklošu Küzmiču. Dokazal je, da sta bila oba Küzmiča najpomembnejša utemeljitelja prekmurskega knjižnega jezika.

O doslej neznanem rokopisu

Posebej zanimivo je poglavje o doslej neznanem in nedokončanem rokopisu učitelja Jerneja Kocuvana iz leta 1879/80 z naslovom Domovina, orszag (deržava), pravice i dužnosti purgarov. Na rokopis iz zapuščine Janka Šlebingerja, bibliografa, literarnega zgodovinarja in ravnatelja NUK, je Jesenška, tako piše v monografiji, opozorila njegova vnukinja Barica Marentič Požarnik. Kocuvan od Svetega Jurija ob Ščavnici je bil od leta 1855 pa do smrti leta 1889 učitelj v Ižakovcih. Rokopis je začel pisati kot domoznanski učbenik za ljudske šole v Prekmurju, zanimiv je zaradi domoznanske terminologije, pisave in jezika, zamislil pa si ga je verjetno tudi kot pripomoček pri učenju lepopisa. V rokopisu je razložil, kaj je ožja domovina prekmurskih Slovencev, informativno je predstavil obseg »vogrskega deržanja«, njegove prebivalce ter državno ureditev, dodal pa je še organiziranost ljudskega šolstva, kakor jo je določala madžarska zakonodaja. Za pisavo je uporabil slovenico, ki jo je uveljavljal tudi pri pouku v ižakovski ljudski šoli. Bil je narodno zaveden učitelj, ki je z razširjanjem enotnega slovenskega knjižnega jezika podzavestno napovedoval državotvornost Slovencev.

Maja Hajdinjak

Z dajnčico odprl pot slovenici

Naslednji razdelek monografije opisuje vzhodnoštajersko pokrajinsko knjižno različico. Jesenšek piše o življenju in delu slovenskega slovničarja, prevajalca, nabožnega pisatelja in zbiralca ljudskega pesništva Petra Dajnka ter o njegovem knjižnojezikovnem načrtu in poskusu, da bi se med Dravo in Muro oblikovala še tretja slovenska knjižna različica. Leta 1822 je Dajnko dokončal rokopis učbenika slovenskega jezika Lehrbuch der Windischen Sprache, ki je izšel leta 1824, in z njim nagovoril Nemce, da bi se začeli učiti slovenskega jezika, ki se je oblikoval na severovzhodu Slovenije. Spodbujal pa je tudi svoje vzhodnoštajerske rojake, naj izboljšajo znanje slovenščine, ki mora postati trdna osnova za razvoj slovenskega narodnostnega vprašanja v stičnem slovensko-nemško-madžarsko-ilirskem geografskem, zgodovinsko-političnem in kulturno-jezikovnem prostoru. Znan je tudi po uvedbi pisave dajnčice, ki je v slovenski abecedi uvedla enočrkje ter odprla pot do sodobne slovenice. Dajnkovo veliko, a nedokončano delo je bil prevod Svetega pisma. Delo je zastavil že leta 1817, ko je iz grščine prevedel Evangeliome, v dvajsetih letih 19. stoletja je začel izdajati Svetega pisma sgodbe is starega ino novega sakona in Veliki katehizem. Celoten prevod Svetega pisma si je zamislil kot vzporedno latinsko-slovensko besedilo v dajnčici, vendar je leta 1836 prevedel le Knigo Poroda (Prva Mojzesova knjiga, Geneza). Dela ni nadaljeval, ker ni našel založnika.

Razmah čitalništva

Dajnku so sledili številni vzhodnoštajerski duhovniki, vendar je njegov razsvetljenski program zamujal in v predpomladnem obdobju na Slovenskem so ga zavrnili Anton Martin Slomšek, Anton Murko in Anton Krempl ter se odločili za združevalno središče ter enotni slovenski knjižni jezik. Krempl je imel pri tem odločilno vlogo. Čitalništvo, ki je na severovzhodu Štajerske izhajalo iz Kremplovega narodnobuditeljskega delovanja in nadaljevalo njegov jezikovnopolitični načrt, dokazuje, da je pravilno razmišljal glede oblikovanja enotnega slovenskega knjižnega jezika.

V monografiji Jesenšek posebej opiše čitalništvo pri Mali Nedelji. Vodja malonedeljskega čitalniškega in kulturnopolitičnega gibanja je bil Anton Božič. Leta 1871 je ustanovil bralno društvo pri Mali Nedelji, ki je v ljutomerskem kmečkem zaledju glede na svoj namen izpolnjevalo čitalniško vlogo. Bralno društvo pri Mali Nedelji se je le poimenovalno razlikovalo od okoliško nekoliko starejše mestne Narodne čitalnice Ptuj ter trške Ljutomerske čitalnice in Narodne čitalnice Ormož. V mestnem okolju so bili čitalniški člani predvsem odvetniki, zdravniki, učitelji, trgovci in obrtniki, le v manjšini tudi kmetje, vaško malonedeljsko društvo pa se je moralo bolj prilagoditi potrebam preprostega kmečkega ljudstva. Društvena pravila so bila sicer enaka, program delovanja pa primerljiv.