Ptuj: Tone Partljič predstavlja novo knjigo Strnišča
V Knjižnici Ivana Potrča na Ptuju so na Ta veseli dan kulture gostili Toneta Partljiča in Stojana Kerblerja, hkrati so pripravili zaključek bralne značke za odrasle. Partljič in Kerbler sta govorila o novi knjigi Strnišča, v kateri je zbranih devet Partljičevih črtic, Kerbler je dodal fotografije.
Tone Partljič je zgodbe pisal, ko je dopolnil 80 let. Veseli ga, da sta dve kritičarki zapisali, da črtice niso do kraja pesimistične, nekje so vendarle neke sanje. Kerblerjevi Haloški otroci na fotografijah pa jih zaokrožujejo v edinstveno celoto, ker ko zgodbe preberete, ne morete mimo ugotovitve, da je izbrana fotografija tista, ki pripoved zaokroži, kot da bi bile posnete prav za Partljičeve zgodbe, ki pa so od drugod, ne iz Haloz.
V knjigi so zbrane naslednje zgodbe: Čudež pri Fradlovih, Božič 1944, Brata in pilotova roka, Deček Marjan in mama v Bački, Ali ste videli Kolomana Giderja?, Koprenasti laski na nebu, Doroteja, Strnišče, Boško in Admira, Otroci in vojna, Avtor o svojih zgodbah.
Zgodbe iz taborišča ni zmogla deliti z domačimi
Naslovna zgodba zbranih črtic je o Šterntalu oziroma taborišču Strnišče. „V zgodbi o Strnišču gre za babico Marijo, staro 91 let, o kateri hčerka pove, da je v taborišču doživela nekaj groznega, vendar tega s svojci ni želela deliti. Je pa zgodbo zaupala pisatelju iz Maribora, ki ga ni poznala, razen, da se je z njo šalil. Ker svoje zgodbe ni mogla nobenemu povedati, ni mogla umreti. V Strnišču, kjer je bila po vojni po nedolžnem zaprta, je izgubila otroka, za katerega ni nikoli izvedela, kje je pokopan. Ob izpustitvi je morala pod prisilo podpisati, da ne bo nikjer govorila, kaj je videla v taborišču, saj če bo govorila, jo bodo ustrelili. Na ljudski veselici tri leta pozneje je celo zaplesala s Francem Klancem, najhujšim paznikom, ki se je včasih obnašal kot ponorel. Morali so ga gledati, kako se je z motorjem vozil čez ležeče moške in se pri tem na glas smejal. Drugi pazniki so mu ploskali. Prepoznala ga je, s plesa je zbežal, za njim se je izgubila vsaka sled. Pred njeno smrtjo zgodbe pisatelj ni smel objaviti, drugače bi šla v pozabo, če je ne bi nihče napisal. Zdelo se mi je, da po vseh vojnah ostane nekaj bolečega in bodečega, zato tudi naslov Strnišče, saj se je tudi babica Marija v starosti počutila kot požeto strnišče, ko se je spominjala svoje težke mladosti in bivanja v taborišču Šterntal – Strnišče,“ je naslov zgodbe pojasnil Partljič.
Da bi se iz izkušenj le kaj naučili
Največje žrtve vojn so otroci
Preberite več v Štajerskem Tedniku
