Arhiv Štajerskega Tednika

Tamburaši orkestra Majšperk smo se zadnje dni avgusta v večernih urah odpravili na daljšo pot proti Makedoniji. Pridružili so se nam solisti in spremljevalci, ki so s svojo pripadnostjo še dodatno popestrili glasbeno vzdušje. Kljub temu da je bil avtobus povsem poln in zato ob prvem pomisleku vožnja morda ne tako prijetna, se je na koncu izkazalo čisto nasprotje. Petje, pogovori in smeh so zapolnili 12-urno vožnjo, da je minila, kot bi trenil.

Naš prvi daljši postanek je bil v glavnem in največjem mestu Makedonije, Skopju. Po mestu nas je vodil turistični vodič Goran Pinza in nam predstavil staro Čaršijo, pravoslavno cerkev Sv. Spas in muzej mesta Skopje, ki je nameščen v prilagojenem delu stare železniške postaje. Sprehodili smo se čez Kamniti in Aleksandrov most, obiskali Aleksandrov trg ter rojstno hišo oziroma muzej svetnice Matere Tereze. Tudi naš dirigent Drago Klein je ob obisku Skopja podoživel veliko spominov na leto 1976, ko je tam služil vojaški rok.

Brez turške kave in baklave ne gre

Obenem nam ni zmanjkalo časa, da smo poskusili tamkajšnjo hrano in se, čeprav v kratkem času, malce približali njihovi kulturi. Vsekakor se nismo mogli upreti skodelici močne turške kave in dobremu kosu baklave. Tako je obisk Skopja nujen za pravo doživetje Severne Makedonije.

Nato smo se odpravili do mesta Kumanovo, kjer smo se namestili. Prvi večer je služil obisku kraja našega nastopa, kjer smo prisluhnili ostalim nastopajočim, ki so ta večer že preizkusili oder.

Seveda pa nam po naporni vožnji in preostanku dneva ni zmanjkalo energije za druženje in prepevanje do jutranjih ur.

Naslednje jutro smo imeli po zajtrku dovolj časa za raziskovanje mesta Kumanovo, ki je v Severovzhodni regiji Republike Makedonije, ob vznožju Skopske Črne gore, na Kumanovskem polju.

Popoldan je sledila tonska vaja in priprava na večerni nastop. Takoj, ko smo stopili na oder, smo brez dvoma začutili pravo makedonsko energijo, ki so nam jo vlivali poslušalci. Nastopili smo z nekaj instrumentalnimi skladbami, kot so Cigani ljubljat pesmi, Sestavljena polka in La bostela, Eviva españa. Pri ostalih skladbah so se nam pridružili naši zvesti solisti. S svojim prodornim glasom nas je počastil Fredi Ponudič, raznežil in očaral nas je trio Ajde Bezjak, Zale Doberšek in Branke Vedlin, svojo izpiljeno tehniko, ki je bila obenem zaigrana z veliko mero občutka, pa sta pokazala Maša Majcen na flavti in Luka Gašparič na kitari.

Na odru se nam je pridružil dober prijatelj našega dirigenta Nino Veličkovski, ki je ena izmed najpomembnejših oseb za naš nastop na festivalu v Kumanovem. Skupaj z dirigentom in solisti je zapel skladbo Dan ljubezni, ki je ogrela srca poslušalcev. Koncert smo zaključili s še več pozitivne energije, kot smo ga začeli, saj so nam poslušalci dali pravo motivacijo in navdih. Za uspešen nastop smo hvaležni tudi Mariu Arangelovskemu, direktorju festivala.

Ta se po našem nastopu ni zaključil, saj smo prisluhnili skupini, ki je nastopila za nami, in se pomešali med makedonske poslušalce. Druženje pa smo z dobro energijo nadaljevali tudi po festivalu in si ponovno do jutranjih ur prepevali in razpravljali o uspešnem koncertu.

Naslednje jutro smo se po zajtrku odpravili na avtobus in se odpeljali nazaj proti domu. Po poti smo se ustavili v Beogradu, kjer smo si ogledali razgledni stolp na Avali, cerkev sv. Save, ki je ena izmed največjih pravoslavnih cerkva na svetu, in si v centru mesta obliznili prste nad odličnimi čevapčiči.

Na poti proti domu nam je morda za kakšno uro ali dve zmanjkalo energije, nato pa smo nadaljevali tako kot pretekle dni, z veliko petja in igranja.

V zgodnjih jutranjih urah smo, zahvaljujoč našima šoferjema Jožetu Pajnkiherju in Antonu Vedlinu, varno prispeli pred kulturni poslovni center Majšperk, kjer vsak teden pridno vadimo in preigravamo naše skladbe.

Anja Ferlež

Preberite več v Štajerskem Tedniku