Arhiv Štajerskega Tednika

Dež kar ni nehal padati, tudi temperature so bile že kar novembrske. A to ni pokvarilo dobre volje ljubiteljev kulturne dediščine, ki so se skupaj z lepo oblečenimi jesenskimi kraljicami udeležili maše v juršinski nabito polni cerkvi in se zahvalili za dobrote, ki jim jih je rodila narava.

Razstava v votlini muzeja

Nato so se ob spremljavi glasbenikov, ki so zaigrali na stara glasbila, med katerimi je bil tudi lesen ribežen za pranje perila, preselili k Muzeju dediščine kraljic in novo zgrajeni votlini ob njem, ki je namenjena tematskim razstavam. Tokrat je v votlini na ogled razstava o Ani Plohl, grofici Meranski in soprogi nadvojvode Janeza, vnuka habsburške vladarice Marije Terezije. Kako pa je avstrijska aristokratinja povezana z Juršinci, da tam njej v čast postavljajo razstavo, ste se gotovo vprašali. Zato, ker izvira iz teh krajev. Njen oče Jakob Plohl se je namreč leta 1774 rodil v Grlincih oziroma tedanjem Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah. Že kot mladega fanta ga je pot zanesla na avstrijsko Štajersko, kjer si je v mestecu Bad Aussee kot poštni načelnik ustvaril dom. V zakonu se mu je rodilo 13 otrok, kot prva med njimi leta 1804 prav Ana. Ker so kmalu izgubili mater, je Ana še kot deklica morala prevzeti vlogo nadomestne matere in gospodinje. Kljub temu je še naprej obiskovala šolo in začela zbirati kuharske recepte, po katerih je kasneje zaslovela.

Od navadne meščanke do grofice

Ko je spoznala nadvojvodo Janeza, je bila stara 15 let; zaljubila sta se, a sta se hkrati zavedala, da je med njima ogromna statusna razlika in da njuna ljubezen najbrž nikdar ne bo dobila blagoslova dunajskega dvora, ki ga je vodil Janezov brat cesar Franc I. Avstrijski. Zato sta se za nekaj časa razšla, nato pa zvezo spet nadaljevala, čeprav je cesar zvezi odločno nasprotoval in bratu grozil celo z odvzemom pravice do nasledstva oziroma dedovanja. Ta se je bil za svojo ljubezen pripravljen odpovedati položaju, saj je dejal, da bi si ob sebi želel »bitje, ki bi mi bilo vdano kot človeku, ne pa kot plemiču«. Slednjič je cesar popustil in leta 1829 se je par lahko cerkveno poročil. Na dvoru Ana kljub temu še kar nekaj časa ni bila zaželena, zaradi svojega izjemno pozitivnega značaja pa si je slednjič pridobila spoštovanje in celo naziv grofica Meranska.

Preberite več v Štajerskem Tedniku