Anemari Kekec

Ni naključje, da so novo knjigo o čarovniških procesih pri nas, podkrepljeno z zgodovinskimi dejstvi, pred dnevi predstavili prav v Lenartu, saj jih je bilo po besedah avtorjev v srednjem veku največ prav v Slovenskih goricah. V času male ledene dobe, ko je v vinorodnih krajih hitro zmrznila vinska trta in so bile kuge in je bila prisotna lakota, je nekdo moral za vse to odgovarjati in biti kriv. Obsojali so zeliščarice, babice ... in tudi moške, ki so jih ob poginu goveda obsodili za volkodlake.

Mariborski zgodovinar Sašo Radovanovič je prvo knjigo o čarovniških procesih na slovenskem Štajerskem v letih 1546–1746 – Bog se usmili uboge grešne duše. Amen – spisal že pred 30 letiin je bila uvod v novo, ki so jo konec marca predstavili v lenarškem Domu kulture. Novo delo je nastalo na osnovi zgodovinskih dejstev, pridobljenih z zapisov, ki jih hranijo v Deželnem štajerskem arhivu v Gradcu ter arhivih na Dunaju in v Berlinu, nekaj jih je tudi iz starejše literature. Radovanovič je za knjigo potreboval deset let, v njej pa ne gre več zgolj za kronološko naštevanje, ampak je predstavljenih tudi deset sodnih procesov.

Najhujša mučilna naprava - čarovniški stol

Čarovniški sodni procesi so se dogajali povsod tam, kjer so bila v srednjem veku deželska sodišča. Pri nas na Vurberku, v Hrastovcu, Gornji Radgoni, Ljutomeru in Ormožu, torej povsod tam, kjer je bila gospoščina, ki je imela pravico do krvnega sodstva. Procesi so potekali kot klasični sodni procesi. Pred sodnika so pripeljali obtoženo čarovništva in zahtevali njeno priznanje. Če ni priznala, je sodnik odredil mučenje.

„V primeru, ko je šlo za pakt s hudičem, so čarovnico mučili, vse dokler ni priznala.“ Čeprav je bilo mučenje predpisano po zakonu, so v primeru čarovniških procesov postopke podaljšali, dokler obdolžene niso priznale, umrle na mučilih ali ponorele. Uporabljali so različna mučila, od najbolj preprostih palčnic, škripcev do natezalnic.

Najhujša mučilna naprava, ki je bila posebnost Štajerske, je bil čarovniški stol, na katerem so ženske, ki so jih nanj posadili, od bolečin večinoma priznale čarovništvo ali pa so od neznosnih bolečin ponorele, v knjigi navaja Radovanovič. V njej so objavljeni tudi intervjuji z ženskami, obsojenimi čarovništva, ki jih je na osnovi arhivskih zapisov zapisala novinarka Senka Dreu. Med njimi tudi s 50-letno Margareto Kejdič iz Voličine, ki je ob pomoči umetne inteligence na predstavitvi v Lenartu celo »spregovorila« in priznala sodelovanje s hudičem.

„Morala sem priznati, da je rad občeval z menoj. Ko sem nekega dne šla z možem mimo Črnega križa proti Sv. Lenartu, sem ga ponovno srečala. Bil je v podobi lakaja z graščine Hrastovec. Odtrgal me je od moža in me odvlekel v gozd, kjer sva nato celo noč seksala. Zjutraj sem se zbudila v gozdu pri ribniku Komarnik. Kako sem prišla tja, se nisem spomnila. Obsodili so me kot čarovnico in 25. junija 1661 je cesarski krvni sodnik za Štajersko na deželskem sodišču v Hrastovcu razglasil sodbo. Obsodili so me na smrt. Ker sem vse priznala, se me je grof Herberstein usmilil in kaznovali so me z običajno kaznijo za čarovnice. Še istega dne so me predali v roke krvnika, ki me je odpeljal na morišče in me na grmadi zadavil z vrvjo. Nato je moje telo skupaj z glavo sežgal v prah in pepel.“

Avtorja novega knjižnega dela o čarovniških sodnih procesih sta po vzoru ameriške zvezne države Connecticut za procese v Salemu pripravila celo posebno resolucijo, ki sta jo naslovila na Državni zbor RS in Evropski parlament. V njej se zavzemata, da bi se na čarovniških procesih sprejete sodbe iz srednjega veka razveljavile, obsojenim pa povrnilo dobro ime ter seveda dobro ime vseh njihovih potomcev. „Gre v bistvu za politično voljo in to je zadeva parlamenta, ki jo lahko Slovenija hitro naredi,“ je ob predstavitvi knjige še povedal Sašo Radovanovič.