Alenka Čurin Janžekovič: „Šla bom takrat, ko bo moje telo reklo, ali pa bo prej rekel moj um“
Literarni večer v Knjižnici Ivana Potrča Ptuj je bil prav poseben večer. Na njem je Alenka Čurin Janžekovič, učiteljica razrednega pouka in glasbene vzgoje, upokojena ravnateljica OŠ Sveti Tomaž, velika ljubiteljica glasbe in kulture ter plesa v pogovoru z Darjo Plajnšek predstavila svoj avtobiografski roman Sam bog naj jo bere, ki ga je po njenem pripovedovanju zapisala Petra Škarja. Govori o rojstvu, življenju in smrti, kjer odstira trenutno še zelo zamolčano temo o evtanaziji, o tem, da bi človek moral imeti izbiro o svojem koncu, da ne bi smel trpeti po nepotrebnem in da bi lahko izbral manj boleče slovo.
Sama noče trpeti, vse preveč trpljenja je bilo že doslej v njenem življenju, za seboj ima že enajst operacij, in kot pravi, nobene več ne bo. Sama je o evtanaziji resno začela razmišljati po zadnjih dveh operacijah. Le-ti sta bili po nekajmesečni nepokretnosti prelomni. Vse do decembra leta 2016 sta z možem Marijanom veliko plesala, kljub njeni bolezni. Oboževala je tisto lahkotnost na plesišču, po katerem jo je vrtel in zibal, sama pa se je predajala njej tako ljubi glasbi. Nenadoma pa se je podrla vsa socialna mreža. »Ko enkrat obležiš, se lahko posloviš od vsega, kar si do takrat lahko počel, užival na kulturnih dogodkih, razstavah, v gledališču, na literarnih večerih,« pravi Alenka.
Ko niti več klavirja ni mogla igrati, ker so ji členki zatrdeli, niti zapeti najljubše pesmi, se je začela resno spraševati, kaj je še tisto, za kar je vredno živeti.
Želi si dostojanstveno smrt, ne agonije
Ne želi obležati povsem negibna in biti popolnoma odvisna od drugih ter čakati na konec. Ne želi biti ena od tistih, ki nemo strmijo skozi okno, vsi bledi in izsušeni ter po možnosti še brez nog, ne zavedajoč se okolice. Ne želi biti ena od tistih, ki hropeče kričijo od bolečin ob razpadanju telesa, zato je tudi sprejela to končno odločitev.
Preberite več v Štajerskem Tedniku
