Arhiv NTRC

Adil se je rodil v manjšem mestu Teslić v Bosni in Hercegovini. Njegov oče je več let delal v tamkajšnjem rudniku. Ko so ga zaprli, se je s sodelavci odzval povabilu Rudnika lignita Velenje za zaposlitev. Zato se je z družino preselil v Velenje. Takrat je bil Adil star 12 let. Priznava, da prilagajanje na novo okolje ni bilo preprosto, saj ni znal niti besede slovenskega jezika, a se je v šoli kljub temu dobro znašel. Že takrat je vzljubil knjige in branje, učiteljica slovenskega jezika ga je celo navdušila za učiteljski poklic, zato se je nameraval vpisati na pedagoško gimnazijo v Celju. Zakaj si je premislil? Pravi, da po naključju, čeprav je z leti dojel, da naključij v življenju pravzaprav ni.

»Policist bom!«

Spominja se dne, ko jih je v osnovni šoli obiskal vodja policijskega okoliša in kako sta se njegova sošolca ter tudi najboljša prijatelja odločala za poklic policista. »Tisti dan je prišel v šolo tudi moj oče in z ravnateljico sta mi predlagala, naj se sošolcema pridružim na sprejemnem izpitu v Tacnu. Zamisel se mi je zdela odlična. A nisem pričakoval, da me bo šola s svojimi prostori in opremo tako navdušila. Najbolj nogometno igrišče, saj sem takrat treniral v NK Rudar, ter prostori borilnice, ker sem treniral tudi karate. V meni se je prebudila močna želja, da bi se izobraževal v tej šoli. Med 1250 kandidati sem uspešno opravil sprejemne izpite,« se spominja. »Ironično je, da se moja sošolca, ki sta bila bistveno bolj navdušena od mene, sploh nista vpisala v to šolo. Eden si je premislil, drugi ni opravil sprejemnih izpitov.« To je bil čas, ko so se mladi pogosto odločali za poklic policista. Danes ni več tako.

Zaupanje in sodelovanje

V 80. letih prejšnjega stoletja si je prvič nadel policijsko uniformo in začel tudi v praksi spoznavati odgovorno in zahtevno delo. V času, ko je bil vodja policijskega okoliša v Žalcu, kasneje v Ljubnem ob Savinji, Mozirju in Velenju, je zaradi želje, da bi ljudem čim bolj približal delo policistov, začel obiskovati šole in vrtce. »Ocenil sem, da bi bilo dobrodošlo, da bi jih seznanili s pomenom varnosti. Kako zanjo skrbi policija in kaj lahko sami naredimo za svojo varnost. Zelo pomembno se mi je zdelo tudi, da bi v javnosti premostili predsodke o tem, da je policija zgolj represiven organ.« Ob delu je nadaljeval študij v višji pravni šoli, kasneje je končal še univerzitetni študij sociologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Ko je bil pomočnik komandirja Policijske postaje Velenje, je prepoznal potrebo po sodelovanju policije z mediji, zato se je povezal z lokalnimi mediji, v katerih je nizal predvsem raznovrstne nasvete o zagotavljanju varnosti. Kar 15 let, med letoma 2008 in 2023, je pisal tudi časopisne kolumne Varnostno ogledalo v časopisu Naš čas. »Zelo pomembno je, da se med policijo in lokalnim okoljem vzpostavita zaupanje in sodelovanje, saj se le tako lahko policija res učinkovito odziva na potrebe ljudi,« poudarja. Zato se je v času, ko je bila v Velenju zelo pereč problem med mladimi odvisnost od prepovedanih drog, povezal s centrom za socialno delo. Organizirali so dejavnosti za osveščanje in preprečevanje odvisnosti. »Policist mora dihati z okoljem, v katerem dela. Zato sem se vključeval v različna društva, saj sem tako širil krog poznanstev in tako so se porajale nove ideje za sodelovanje.« Med drugim je bil pobudnik, da bi bila policija prisotna tudi na smučiščih in bi skrbela za varnost na belih strminah.

Sredi Ljubljane

Pogovor sva usmerila tudi v aktualne razmere v policiji. Njeno delo je pod ostrim očesom laične in strokovne javnosti, pogosto tudi pod plazom kritik, upravičenih in neupravičenih. V javnosti je pred dnevi zelo odmevalo dogajanje na Bavarskem dvoru sredi Ljubljane, ko je 23-letnik grozil z nožema. Po navedbah Policijske uprave Ljubljana so policisti ravnali ustrezno in uporabo prisilnih sredstev stopnjevali sorazmerno z grožnjo. Zavračajo tudi obtožbe o pomanjkljivem opravljanju svojega dela. »To je tipičen primer, s katerim se policisti srečujejo v zadnjih letih. Interventne dogodke na javnih krajih mimoidoči snemajo in celo v živo predvajajo na spletnih straneh, kjer se vrstijo različni komentarji. V nasprotju s številnimi, ki so kritizirali predolgo in »preblago« reševanje situacije, sem vesel, da policisti niso uporabili strelnega orožja kot bi ga v nekaterih državah, ter da so postopek »pripeljali« do izročitve 23-letnika zdravstvenim delavcem. Ne želim podajati ocene o ukrepanju, saj zaupam odgovornim v policiji, da bodo tako kot druge primere tudi ta primer analizirali, ocenili postopke sodelujočih policistov in po potrebi pripravili usmeritve.«

Varnost je vrednota in pravica

Med drugim se policija kot neodvisna in strokovna ustanova sooča s poskusi političnega vpletanja. »Zelo dobro poznam delovanje policije, zato lahko rečem, da je nekdanji ministrici za notranje zadeve Tatjani Bobnar v zgolj pol leta ministrovanja uspelo izboljšati javno podobo policije in javno mnenje o policijskem delu v primerjavi z njenim predhodnikom v prejšnji vladi. Vsi se zagotovo še spomnimo, da smo v času covida policijo doživljali kot represivni organ, ko je javnost ogorčeno spremljala nedopustno ravnanje pri zatiranju protestov in prekomerno uporabo prisilnih sredstev nad protestniki.«

Ob tem višji samostojni policijski inšpektor Adil Huselja poudarja, da varnost ni samoumevna, sploh v današnjem času, ko imamo vojno tudi na evropskih tleh. A se tega po njegovem mnenju ne zavedamo v zadostni meri. »Varnost je vrednota in pravica. Je dobrina, ki jo policisti ustvarjamo v sodelovanju z državljani.«

Srčnost in pogum

In tudi policisti so samo ljudje. Mnogi so pripravljeni priskočiti na pomoč tudi zunaj delovnega časa. To so ne nazadnje dokazali med lanskimi avgustovskimi uničujočimi poplavami. Vendar so njihova pogumna dejanja v primerjavi z gasilci in s člani civilne zaščite neupravičeno ostala v senci medijske pozornosti. »Zato sem vesel, da sta minister za notranje zadeve in generalni direktor policije organizirala slovesnost, na kateri sta policistkam in policistom za njihovo požrtvovalnost in pogum podelila priznanja in medalje. V tistih dramatičnih okoliščinah je letalska policijska enota na območja, ki so bila zaradi narasle vode odrezana od sveta, dovažala najrazličnejšo pomoč ter reševala ljudi. Rešili so več deset življenj. To so dejstva, ki dokazujejo strokovnost, odgovornost, pripadnost, srčnost in sočutnost uslužbencev policije.«

Dvojni stres

Preberite še ...

Novice · Oglas

Iščete novo banko? Izberite modro.

V današnjem času globalizacije in hitrega tehnološko-informacijskega napredka je policist pri svojem delu izpostavljen akutnemu in kroničnemu stresu. »Za policista je velika psihična obremenitev, ko se vsakodnevno sooča s posledicami nasilja in je marsikdaj tudi sam izpostavljen grožnjam in napadom. In z leti se takšni prizori kopičijo. Ni normalno, da vidi toliko trupel, nerazsodnih nasilnežev in nemočnih žrtev, med katerimi so tudi otroci. Ko pride policist na kraj dogodka, doživi akutni stres, vendar se ta s časom spremeni v kroničnega, saj so policisti bolj ali manj vsakodnevno izpostavljeni tem specifičnim dejavnikom stresa.«

Dodaten stres povzročajo izpostavljenost dela in pritiski javnosti, saj lahko vsak s svojim pametnim telefonom posname njegovo delo in posnetek objavi na družbenih omrežjih. Pod posnetkom se ponavadi vsuje kopica komentarjev, tudi zelo žaljivih in nizkotnih. K razpihovanju negativizma, ugotavlja Huselja, žal vedno pogosteje prispevajo tudi mediji s svojim senzacionalističnim poročanjem. Zato policijsko delo terja nenehno izobraževanje, usposabljanje in prilagajanje. Zelo pomembno je tudi, da je policist deležen podpore v kolektivu, v primeru težjih stresnih dogodkov in posttravmatske stresne motnje pa tudi strokovne sistemske psihološke pomoči.

Depresije, tudi samomori

Zato je pred leti dal pobudo, da bi v policiji začeli uvajati sistemsko strokovno psihološko pomoč. Meni, da policisti potrebujejo znanje, kako prepoznati stres in kako se soočiti z njim. Kot še poudarja, je osveščanje ključno. Policijsko delo je zelo zahtevno, zgolj tolažba ob večjih stresnih obremenitvah ne zadostuje. Psihosocialna pomoč mora biti strokovna. »Policistu moramo pomagati vzpostaviti psihično stabilnost tako za soočenje z nasiljem in s posledicami nasilja kot tudi z grožnjami. Le tako bo lahko kos zelo zahtevnim okoliščinam dela. Nekateri leta in leta v sebi kopičijo posledice stresa in predvsem nepredelana čustva, potem se ob nekem ponovnem stresnem dogodku psihično zlomijo. Bil sem priča številnim primerom, ko so kolegi zaradi posledic stresa zboleli zaradi težjih bolezni, zašli v vrtinec odvisnosti od alkohola, adrenalinskih dejavnosti in celo deloholizma.«

Dodaja, da se nekateri več let bojujejo z depresijo in drugimi duševnimi motnjami, ki pri nekaterih vplivajo na to, da življenje končajo s samomorom. Zato je, kot še pravi, treba posledice stresa blažiti sproti. Policisti potrebujejo varno zavetje, ko se vrnejo s terena v svojo enoto. Potrebujejo pogovor in razumevanje. Biti morajo slišani. To velja tako za delovni kolektiv kot družinsko okolje.

Leta 2017 je napisal knjigo Stres v uniformi, ki je dobrodošlo čtivo za vse, ki želijo več izvedeti o stresu. »Eden od ciljev, ki sem ga zasledoval med pisanjem knjige, je spodbuditi bralce, ne glede na to, ali svoje delo opravljajo v uniformi ali v civilnih oblačilih, k pridobivanju osebnostnih kompetenc in prevzemu odgovornosti v življenju. Ne nazadnje je to tudi edini način, da se znamo in zmoremo soočati z vedno bolj zahtevnimi izzivi sodobnega časa ter tako vplivati na kakovost lastnega življenja in življenja drugih ljudi.« (Foto: Nik Jarh)

Portret si v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednika, 4. marec 2024