V APT od Zupana in Lorce do Slavenke Drakulić
Davi so v novomeškem gledališču Anton Podbevšek Teater s tradicionalnim informansom z naslovom Vključeni in izključeni predstavili letošnjo sezono, v kateri se bodo zvrstile štiri premiere, pripravili pa bodo tudi tri soareje. Ob ravnatelju Matjažu Bergerju, ki se bo tokrat lotil zaporniškega romana Vitomila Zupana Levitan, bodo premiere pripravile še tri režiserke, Sanja Nešković Peršin, Ivana Djilas in Yulia Roschina.
Prva premiera bo že kmalu, v času marčevskih id, 15. marca, ko se bo z avtorskim plesnim projektom Skrito v Anton Podbevšek Teatru v koprodukciji s Plesnim Teatrom Ljubljana in v sodelovanju z Muzejem in galerijo mesta Ljubljane ter ob podpori programa plesne podpore Dis-Tanzen, ki ga na pobudo nemške Zvezne vlade za kulturo in medije financira Neustart Kultur, predstavila koreografinja in režiserka Sanja Nešković Peršin.
2. maja bo predvidoma v nekdanjem kostanjeviškem samostanu v Galeriji Božidar Jakac premiera Levitana, ki ga bo v soavtorstvu z dramaturginjo Evo Mahkovic po besedilu Vitomila Zupana režiral Matjaž Berger. Jakob Levitan je tako rekoč alter ego Vitomila Zupana, enega izmed osrednjih slovenskih avtorjev druge polovice dvajsetega stoletja, ki je v Levitanu zgodbo utemeljil na svoji zaporniški izkušnji. »Levitan Vitomila Zupana je eden najbolj slavnih zaporniških romanov v slovenski literaturi. Govori o njegovem sedemletnem bivanju v zaporih v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu in na Igu. V sedmih letih on sam postane nek Vitomil Zupan, ki je po tem zaporu stopil skozi velika vrata na slovensko literarno sceno kot nekdo, ki je premaknil slovensko literarno podzemlje in mu dal popolnoma nove dimenzije. Strast do realnega, neprilagojenost, uporništvo, etika in pripadnost so stvari, ki nas zanimajo. Zadeva ima podnaslov komentirana izdaja, ta komentiranost pa je povezana z delom Michela Foucaulta Nadzorovanje in kaznovanje,« je o predstavi, ki jo bo tokrat režiral, povedal Matjaž Berger.
S predstavo Nevidna ženska se bo Ivana Djilas poigrala z besedili istoimenske zbirke zgodb hrvaške novinarke in pisateljice Slavenke Drakulić. Na informansu je Djilasova ugotovila, da še nikoli ni bila na predstavitvi sezone, kjer bi bilo v ospredju toliko žensk. V svoji predstavi se bo posvetila dvema temama, ženski in staranju, obdobju, ko uplahne zanimanje za žensko, ko počasi postane nevidna. Pa to ne velja le za žensko. Premiera Nevidne ženske bo oktobra.
Zadnja bo na vrsti premiera Lorcove klasike Krvava svatba v režiji Yulie Roschine, ki se bo, čeprav Lorca v svojem delu v ospredje postavlja ženske like, osredotočila na moške, ki so po njenem mnenju v sami zgodbi žrtve: »S Federicom Garcío Lorco sem se srečala pred dvema letoma, ko sem uprizarjala Hišo Bernarde Alba, ko sem se potopila v ta njegov svet, v katerem predvsem raziskuje usode ženskih likov v patriarhalni družbi in zaznala vzorce, ki jih še danes čutimo tako ženske kot tudi moški. Čeprav se Krvava svatba ukvarja z usodo ženske, neveste, ki se ne poroči s svojim ženinom, ker jo na dan poroke ugrabi drugi moški, sem se začela zanimati za usodo moških likov, ki so zelo tragični. Vsi umrejo. Krvava svatba se ukvarja s strastmi in ljubeznijo, vprašanje pa je, koliko ljubezni je sploh v tej zgodbi.«
Prvo izmed treh načrtovanih soarej bodo letos v Anton Podbevšek Teatru pripravili s Slavenko Drakulić ob predstavi Nevidna ženska, druga bo o angleškem pesniku Johnu Donneu, tretja pa Jože Plečnik - slovenska scenografija s scenografom Markom Japljem.
Matjaž Berger je o letošnjem programu povedal, da skuša artikulirati določen antagonizem, ki proizvede vključenost in izključenost, ki hkrati izhaja iz nasprotij in definira, kaj v teh nasprotjih pomeni beseda jaz in kaj beseda mi. »Vse štiri produkcije so vezane na določeno izključenost, skušajo pogledati, kdo je ta, ki izključuje, in kdo je izključen. Osnovno poslanstvo APT-a je, da skuša skozi zelo angažiran način detektirati oprični čas in v opričnem času vseeno ostati hkrati znotraj dramatičnega dramskega, kot je na primer uprizoritev Yulie Roschine Krvava svadba, ali pa kot bo moj Levitan Vitomila Zupana, na drugi strani pa popolnoma sodobna avtorica Slavenka Drakulić v režiji Ivane Djilas Nevidna ženska v fokus raziskave postavlja starost. Ali pa predstava, ki je že v nastajanju, Skrito, pravzaprav skuša iti v neko ozadje, kaj pomeni najbolj sublimen gib, koliko vsega je potrebno, da tisto, kar je estetski učinek, nastaja iz hudega treninga, pripadnosti, ideje, estetike in tako naprej. Na eni strani imamo nek relativno transčasovni fenomen nekoga, ki je zaprt, ali ko se na svatbi zgodi cel čas, ki je čas španske državljanske vojne, na drugi strani pa so stvari, ki so vsakdanje, na videz pripoznane, a v resnici daleč od tega. Mislim, da je naloga emancipatoričnega gledališča, da v bistvu demaskira vse te dozdevke ali pa jim da vsaj možnost … « je med drugim o sezoni povedal Matjaž Berger.
