Ljudje ob Kolpi: Vinko Beličič
Dr. Vinko (Vincenc) Beličič, pesnik, pisatelj
Rojen 19. avgusta 1913 v Črnomlju, umrl 27. septembra 1999 na Občinah, Italija
Uveljavljen zamejski literat se je rodil v Črnomlju, a po prezgodnji smrti očeta Andreja, ki je padel v 1. svetovni vojni, je preživel otroštvo z mamo (Katarina, roj. Petric) v bližnjih Rodinah, na zelo skromni domačiji, v velikem pomanjkanju. Nižje razrede osnovne šole je obiskoval na Talčjem Vrhu, višje pa v Črnomlju. Ker je bil dober učenec, se je mati odločila prodati njuno edino imetje – kravo in mu z izkupičkom omogočila nadaljevanje šolanja na gimnaziji v Novem mestu. Čeprav si je mama srčno želela, da bi postal duhovnik, sam tega klica, čeprav globoko veren, ni začutil. Vpisal se je na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani, kjer je končal študij slavistike leta 1940. Med študijem je bil tudi na izpopolnjevanju italijanščine na univerzi v Milanu. Kot dijak in študent je objavljal prispevke v listih: Mentor, Žar, Mladika, Dom in svet, Slovenec, Straža v viharju (del I. letnika je tudi uredil), Obisk, Slovenčev koledar, Slovenski dom, Zbornik, Zimska pomoč in še kje. Aktiven je bil v katoliškem društvu Straža. V letih 1940-41 je služil obvezen vojni rok v Beogradu, po kapitulaciji pa se je poročil in prišel živet na domačijo v Beli krajini. S svojim odličnim znanjem italijanskega jezika je bil v veliko pomoč domačinom pri komunikaciji z okupatorjem. Zaradi številnih partizanskih likvidacij v okolici sta se s soprogo odločila vseeno preseliti v Ljubljano. Tukaj je poučeval najprej na uršulinski gimnaziji, potem pa na II. gimnaziji. Ob tem je tudi urejal tudi glasilo Vzajemne zavarovalnice. V tem času je izdal tui dve deli: povest Molitev na gori (1943) in pesniško zbirko Češminov vrt (1944). Ob koncu vojne se je odločil umakniti na avstrijsko Koroško, od tam pa je bil premeščen v taborišče Montigo v Italiji. Že jeseni 1945 je pričel poučevati na slovenski gimnaziji v Trstu (Licej Franceta Prešerna). Žena Elica pa se mu je v Trstu lahko pridružila šele leta 1947. Pri vzpostavljanju - med fašizmom ukinjenega slovenskega šolstva - je bil pomemben njegov prispevek pri pisanju učbenikov, saj šole brez njih ne bi mogle obstajati. V Italiji je tudi nostrificiral slovensko diplomo, pozneje pa je na univerzi v Milanu zaključil študij z doktorsko disertacijo. V tem času je pisal prozo in liriko, ter pripravljal oddaje za radio Trst.
Franca Buttolo je o njegovem delu zapisala: »Lirske pesmi z belokranjskimi motivi so domotožne in erotične, kraški motivi pa razkrivajo bivanjsko tesnobo. Prva pripovedna dela so ljubezenska in religiozna, v poznejših pa junaki kljub predanosti katolištvu prihajajo do spoznanja o odsotnosti varnega zatočišča.«
Ker je bil ploden literat, a v nemilosti pri jugoslovanskih oblasteh, je veliko objavljal pod psevdonimi: Hmelnicki, Bogdan, BPFV, Vinko, Olaf Severni, Volkun Belopoljski, Judnič Andrej, Albin Žunič … Njegove knjige so bile v Jugoslaviji prepovedane. Član Društva slovenskih pisateljev je sicer postal že 1989 leta, a njegova dela so bila prepovedana še vse do osamosvojitve Slovenije 1991 leta. Belokranjci so se mu po osamosvojitvi za njegov pomemben prispevek zahvalili s podelitvijo naziva Častni občan občine Črnomelj.
Gmajna
Gmajna, ti last nikogar,
stekališče zgubljenih steza,
nezapuščena od sap in ptic
…nezapuščena od mojega srca.
Gmajna, ti last nikogar:
le kdor je odrinjen ko ti,
naslanja se rad na minulost ograd
in gleda mračenje od vseh strani.
Pesniška zbirka: Gmajna, Vinko Beličič, Trst 1967
Nekatera Beličičeva dela:
Poezija
Češminov grm, Ljubljana, 1944.
Pot iz doline, Trst, 1954.
Gmajna, Trst, 1967.
Bližine in daljave, Trst, 1973, 1993 (izbrano delo).
Pesem je spomin, Trst, 1988 (izbrano delo).
Izbrane pesmi, Trst, 1991 (izbrano delo).
Povesti
Molitev na gori, Ljubljana, 1943 (samozaložba).
Nekje je luč, Trst, 1975.
Leto borove grizlice, Celovec, 1981.
Človek na pragu, Celovec, 1985.
Leto odmrznitve, Gorica, 1992 (na koncu je dodal sestavek o svojem rodu).
Črtice
Kačurjev rod, Gorica, 1952.
Dokler je dan, Buenos Aires, 1958.
Nova pesem, Buenos Aires, 1961.
Med mejniki, Gorica, 1971.
Žolto-rdeči voziček, Trst, 2001.
Eseji
Prelistavanje poldavnine, Gorica, 1980.
Vinka Beličiča pogled nazaj, Trst, 1983 (pogovore zapisal in uredil Marij Maver; Beličič sestavil bibliografijo svojih del).
Cerkničan treh domovin, Trst, 1987 (o Mirku Javorniku).
Prelistavanje polstoletja, Trst, 2000 (dokumentirana avtobiografija).
Proza
Na vetrovni postojanki, Celje, 1997 (izbrano delo).
Učbeniki
Zgodovina slovenskega slovstva, Gorica, 1946 (soavtor).
Slovenska čitanka, II, Trst, 1947.
Slovenska lirska pesem, Trst, 1950 (Beličič urednik, avtor uvoda in spremne besede).
Obča zgodovina, I, Trst, 1976.
Prevodi
Giovanni Papini: Priče trpljenja Gospodovega, Ljubljana, 1940, 1998.
Paul Claudel: Zamena, 1952 (iz francoščine).
François Mauriac: Asmodej, 1952 (iz francoščine).
Hugo von Hofmannstahl: Salzburški veliki oder sveta, 1953 (iz nemščine).
Alessandro Manzoni: Adelchi, 1964 (za slovenski Radio Trst).
Uredništvo
Straža v viharju, 1934, št. 19/20.
Stvarnost in svoboda : zbornik : I.–II., Trst, 1952–1953 (sourednik).
