Justi Gnedič - Kozinc, rojena Pešec, je z mamo in starimi starši odraščala na Mrtovcu nad Boštanjem. Pred vojno je nekaj časa živela tudi v Zagrebu in Ljubljani, po poroki s Stanetom Kozincem pa na Apneniku nad Boštanjem. V začetku 2. svetovne vojne je bila z družino izgnana v nemški delovni taborišči Ehingen in Schelklingen. Septembra 1944 ji je iz Nemčije uspelo prebegniti, vrnila se je na Mrtovec in se pridružila NOB. Na okraju Krško je po letu 1945 opravljala delo referentke za kulturo, leta 1948 pa sooblikovala okrajni časopis Naše delo.

Kot upravnica Doma Mihe Pintarja je v Dobrni pri Celju, kamor se je leta 1951 z družino preselila, skrbela za otroke vojne sirote. Med letoma 1953 in 1955 se je šolala na višji šoli za socialne delavce in gospodinjske učiteljice in bila nato strokovna sodelavka v Zavodu za napredek gospodinjstva v Trbovljah in Ljubljani. Med drugim je delovala v društvu gospodinjskih učiteljic kot predsednica v okraju Ljubljana okolica. Leta 1959 je postala ravnateljica Poklicne gospodinjske šole v Zagorju ob Savi. V vmesnem obdobju je izredno doštudirala pedagogiko in sociologijo.

V letih 1960–1965 je kot gospodinja službovala v Beli vili – Titovi rezidenci na Brionih. Po vrnitvi v Slovenijo je živela v Trbovljah, kjer se je drugič poročila z Edvardom Gnedičem in po upokojitvi aktivno sodelovala v trboveljskem Rdečem križu. Spomladi 1980 sta se z možem preselila na njej ljubi domači Mrtovec, kjer sta si zgradila hišo. Po njegovi smrti leta 1989 je začela urejati svoje zapise in ustvarila še nekaj pesmi. 

Dve leti po njeni smrti, leta 2007, so v dveh delih izšli avtobiografski zapiski in pesmi z vtisi iz izgnanstva z naslovom Spomin na sanje (Pričevanje in Pesmi).

PESEM JE:

Iskanje resnice v 
neskončnosti neba,
v samoti klic srca, 
ena sama ljubezen, 
ki osvobaja duha.
Skozi neprespane noči potovanje, 
v realnost 
ali lepe sanje.

Vulkan čustev, ki očisti dušo, 
vihar, ki prežene nostalgijo, 
luč, ki odkriva temo, 
ljubezen, ki zavrača zlo, 
toplota sonca, ki prodira skozi mraz.

To ni le pesem, je življenje, 

globina morja in skrivnosti neba, 
žalost, ki očisti dušo, 
žuborenje studenca, 
šumenje reke in šelestenje dreves, 
izvor zakladov srca. 
To vse ti pesem da, 
pesem, ki prihaja iz srca.

Justi Gnedič - Kozinc