V prostorih Višje strokovne šole Ekonomske šole Novo mesto bo 25. 9. 2024 otvoritev razstave fotografij in instalacij Boštjana Puclja in Igorja Papeža.

##IMAGE-3209879##

Fotograf Boštjan Pucelj in slikar Igor Papež začneta ustvarjati ob prelomu tisočletja, ko je konec zgodovine končal razredni boj. Takrat posameznikove svobode, njegovih neskončnih izbir ne omejujejo več rasne, spolne, ekonomske in teritorialne omejitve. Svet se je zreduciral na neskončno prodajno polico.

Pucelj leta 2006 postavi inštalacijo na zavrženih nakupovalnih vozičkih. Ob tem spozna, da je konec zgodovine lokalno omejen, saj mu inšpektor Mestne občine Novo mesto zagrozi z globo 60 tisoč tolarjev, če ne bo odstranil eksponata iz javnega prostora.

Papež leta 2016 ustvari protireklame, instalacije, ki kažejo posledice zasvojenosti z modo, nakupi, tehnologijo, avtomobilizmom. Čeprav je projekt sofinancirala Mestna občina Novo mesto (Trg za skupnost), ne dobi dovoljenja za postavitev v javni prostor.

Ustvarjalcema je skupen aktivizem. Da je aktivizem družbeno angažiran, se mora odvijati v javnem prostoru. Pucelj po sankciji odpelje voziček v bližnji nakupovalni center, Papež pa seli eksponate v knjižnico. V zadnjem primeru so instalacije pregnane iz ulice v prostor kulture, ki je očitno rangiran nižje. Ustvarjalca sta hotela zapolniti javni prostor z javnimi vsebinami, vendar v njem za tovrstne pobude ni več mesta. Javni prostor se lahko kvečjemu kupi, najame ali privatizira, vsebina je postranska.

Pucelj in Papež sodita v generacijo, ki je šele spoznavala virtualno realnost. Za pobeg v pozabo še niso bili na voljo zasloni, temveč nakupovalni vozički. Danes je virtualnost poglavitno zatočišče pred negotovostjo. Svet obilja se je iz materialnega preselil v virtualno. Prebujenska morala, spolna nebinarnost sta nadomestka za obilje materialnih izbir v času revščine. Novodobni aktivisti ne tematizirajo več skupnega in javnega, veliko raje izumljajo nove manjšine in marginalne identitete. Do nečesa, kar je večinsko in povezujoče imajo odklonilen, celo sovražen odnos.

Pucelj se bo v Rumeni steni, razstavišču EšNm, Višje strokovne šole predstavil s serijo fotografij, ki poglabljajo vsebino izpred skoraj dveh desetletij. V njih so nakupovalni vozički podvrženi muhavosti naših želja. Pucelj jih tako najde v okoljih, kjer jih nismo vajeni. Od odpadka v reki, do ležišča za hišnega ljubljenca.

Papež bo razstavil instalacije iz leta 2016. Gre za opozorilne table, ki kažejo posledice zasvojenosti z modo, nakupi, tehnologijo, avtomobilizmom. Opozorilne table so postale umetniška dela po spletu okoliščin.

Zgodovinsko kolesje je z epidemijo Covida in Ukrajinsko vojno pokazalo, da se za konec zgodovine ne zmeni preveč. Ideologija konca zgodovine je sovpadala z obdobjem miru, nizkih posojil, digitalno revolucijo devetdesetih let. Razstava Zapravljeno govori o času, ki je minil, vendar ne povsem. Govori o utopiji obilja, ki nas neprostovoljno zapušča. Potrošniško praznino počasi zapolnjuje tesnoba zlovešče okoljske, gospodarske, varnostne prihodnosti.

Simbolika nakupovalnega vozička kot kritika potrošništva je v galerijskem prostoru prisotna že desetletja. Pucelj in Papež sta se diktatu individualizma uprla na način, da sta prenesla vsebinsko izpraznjen simbol v javni prostor, šla sta od besed k dejanjem. Oba sta bila sankcionirana. V razstavi Zapravljeno imamo tako opravka z nakupovalnimi vozički, ki so nekonvencionalni, odpadniški.

Če odmislimo to specifičnost, pa nakupovalni voziček v letu 2024 predstavlja spomin na čas potratne utopije, ki jo v sedanjost vrača želja po nečem več. Največkrat v spremstvu nostalgije.