Borut Križ

V času starejše železne dobe (8.–4. st. pr. n. št.) lahko glede na število steklenih jagod v grobovih, pestro izbiro oblik in barvnih kombinacij, bogata ležišča kremenčevega peska, ki je osnovna surovina za njihovo izdelavo, govorimo o lokalni izdelavi. Količina najdenih steklenih jagod je v primerjavi s sočasnimi evropskimi najdišči nekajkrat večja na Dolenjskem (najpomembnejša najdišča: Kapiteljska njiva, Kandija, Stična, Vače, Magdalenska gora, Šmarjeta), zato lahko dokaj zanesljivo domnevamo izvoz dolenjskih jagod. Steklene jagode so različnih velikosti (od nekaj milimetrov do nekaj centimetrov) in oblik. Najzanimivejše imajo obliko ovnove glavice, z realistično izdelanimi očmi, rogovi in gobcem iz raznobarvnega stekla.

V grobovih so jagode po večini raztresene, včasih pa se ohranijo zložene v nize, kakor so bile glede na okus prazgodovinskih prebivalcev nabrane v ogrlice. Steklene jagode so bile nanizane na organske vrvice skozi luknjico v sredini, včasih skozi železno ali stekleno zanko, vendar se vrvice žal niso ohranile. Steklene ogrlice so značilen grobni pridatek ženskih grobov, posamezne jagode pa se v tem času pojavijo tudi v bogatih moških grobovih.

Čas mlajše železne dobe ali latensko obdobje (3.–1. st. pr. n. št.) v Novem mestu prinese spremembo grobnega rituala, saj pokojnike sežigajo skupaj z njihovimi osebnimi pridatki. Število steklenih jagod se zelo zmanjša, prav tako kakovost, hkrati pa so zaradi sežiga deformirane in staljene.

Steklene jagode so v Galeriji Dolenjskega muzeja na ogled na občasni arheološki razstavi Stekleni svetovi, ki prinaša pregled steklenih izdelkov od prazgodovine do danes, odprta pa bo do 18. januarja 2026.