Zakaj se počutimo, da nismo dovolj dobri – in kako spet verjeti vase
Zakaj je občutek, da nismo dovolj dobri, tako trdovraten – in kako si lahko pomagamo? Razkrivamo ključne razloge in učinkovite pristope.
Občutek, da nismo dovolj dobri, je znan skoraj vsakemu od nas. Psihologi poročajo, da je presenetljivo razširjen in da ga pogosto srečujejo pri ljudeh vseh starosti, ne glede na njihove zunanje uspehe.
Na zunaj delujemo urejeno, odgovorno in zrelo, znotraj pa nas spremlja tih glas, ki vztraja: malo bolj bi se morali potruditi, malo bolj bi morali znati, malo manj bi smeli grešiti. Ko pogledamo nazaj, sicer vidimo kopico opravljenih nalog, uspešno izpolnjenih obveznosti in dragocenih odnosov, v katere vlagamo. A občutek, da smo ‘v resnici vseeno premalo’, ne popusti. Ker o tem skoraj nikoli ne govorimo na glas, mnogi verjamejo, da so v tej izkušnji sami. Pa niso.
PREBERITE TUDI:
Da bi razumeli, zakaj se ta notranji glas tako pogosto pojavlja in zakaj je tako trdovraten, se je treba vrniti nekoliko nazaj – k našim prvim izkušnjam, k svetu, v katerem odraščamo, in k kulturi, ki nas vsak dan preplavlja s sporočili o tem, kakšni bi morali biti.
Ko “nisem dovolj” postane del našega notranjega sveta
Občutek, da nismo dovolj dobri, ni nujno povezan s tem, kako zmoremo delovati navzven. Nekdo ima lahko dobro samopodobo – ve, da je sposoben, da ima določene talente, da zna stvari izpeljati –, a hkrati nizko lastno vrednost. Samopodoba je naš občutek, koliko zmoremo. Lastna vrednost pa je tiho prepričanje, koliko sploh smemo biti.
Če otrok odrašča v okolju, kjer se ljubezen in sprejetost združujeta s pogojem »bodi priden«, »ne kompliciraj«, »ne bodi preveč« ali pa »dosegaj več«, hitro sklene, da je sprejet šele takrat, ko nekaj doseže ali se prilagodi. Če je bil pogosto kritiziran, zasramovan, primerjan z drugimi ali čustveno prezrt, je zelo verjetno, da se je naučil gledati nase skozi prizmo: »Z mano je nekaj narobe.« Ta notranji sklep se v odraslosti ne pojavlja več kot jasen stavek, ampak kot vzdušje: kot sram ob napaki, kot težava pri sprejemanju pohvale, kot kronični občutek, da moramo nenehno dokazovati svojo vrednost.
Pomemben del občutka »nisem dovolj« je tudi način, kako se naučimo ravnati s svojimi lastnimi deli. Kot otroci zelo hitro ugotovimo, kateri deli nas so »dobri« – mirnost, pridnost, nasmeh, uspeh – in kateri so moteči: jeza, žalost, strah, ranljivost. Tiste, ki niso dobro sprejeti, potisnemo vstran. Lično zgradimo podobo »pravega sebe«, v katerega spustimo le tisto, kar je videti sprejemljivo. Cena za to pa je notranja razdrobljenost. Kadar del sebe ne smemo čutiti ali pokazati, se slej ko prej pojavi občutek, da kot celota nismo v redu.
Vzgoja, travme in notranji kritik
Vzgoja ima pri tem veliko večjo vlogo, kot se nam morda zdi. Starši pogosto resnično želijo pripraviti otroke na življenje, a včasih to počnejo tako, da postavljajo zelo visoke standarde, kritizirajo napake ali dajejo veliko več povratnih informacij o tem, kaj ni bilo prav, kot o tem, kaj je bilo dobro. Otrok tega ne razume kot »mama in oče imata svoje strahove ali pričakovanja«, temveč kot: »Jaz nisem tak, kot bi moral biti.«
Če se temu pridružijo še izkušnje travme – nasilje, zasramovanje, zanemarjanje, dolgotrajno poniževanje –, se občutek manjvrednosti še poglobi. Otrok nima vpliva na to, kar se mu dogaja, zato pogosto raje sklene, da je problem on sam, kot pa da bi sprejel, da odrasli okoli njega ne zmorejo bolje. Tako nastane notranji kritik: glas, ki prevzame vse zunanje sodbe in jih od takrat naprej opravlja v našo notranjost. Že dolgo nas nihče več ne kritizira tako ostro kot nekoč, a notranji komentar ostane: »Si preveč. Nisi dovolj. Bi moral vedeti bolje.«
Ta notranji kritik se v odraslosti pogosto prelevi v perfekcionizem. Morda nimamo popolno pospravljene omare in bi zato rekli, da nismo perfekcionisti, a od sebe vseeno zahtevamo, da smo popolni partnerji, brezhibni starši, idealni zaposleni, da ne delamo napak v odnosih, da bi morali imeti »te stvari že zdavnaj predelane«. Perfekcionizem ni le urejenost; je notranja prisila, da ne bi smeli grešiti, če želimo biti vredni.
Družbena omrežja, marketing in tiha epidemija primerjanja
Na ta že tako občutljiv notranji teren se danes vsuje še svet družbenih omrežij in marketinga. Algoritmi nam dan za dnem servirajo skrbno izbrane izseke življenj drugih ljudi: popolne domove, urejene telesne postave, nasmejane družine, uspešne projekte. Tudi če na racionalni ravni vemo, da gledamo le droben, zmontiran del resničnosti, se naš živčni sistem na to odziva čisto konkretno: primerja.
Občutek »nisem dovolj« se v takšnem okolju krepi z vsako novo ogledano objavo: nekdo ima lepšo kuhinjo, bolj umirjene otroke, bolj uspešen posel, bolj fit telo, bolj urejene odnose ... Marketing v to vstopa z jasnim ciljem: prepričati nas, da nam nekaj manjka. Če bi bili bolj organizirani, bolj disciplinirani, bolj motivirani, bi morda končno dosegli tisto točko, ko bi si smeli oddahniti. Toda ta točka ne pride nikoli, ker ni resničen cilj, ampak orodje za vzbujanje potrebe in porabe.
Ko primerjanje postane navada, se merilo premakne iz notranjega sveta (kdo jaz želim biti, kaj mi je zares pomembno) v zunanji svet (kaj imajo drugi, kako izgledajo, kaj dosegajo). Naša vrednost postane odvisna od tega, kako se uvrstimo v namišljeni tekmi z ljudmi, ki jih pogosto sploh ne poznamo. Ni čudno, da se ob tem težko počutimo dovolj.
Ko smo izčrpani, se zdi, kot da smo mi problem
Pogosto se k občutku nezadostnosti priključi še kronični stres. Ko smo dolgo časa pod pritiskom, utrujeni, preobremenjeni, v stalni pripravljenosti, možgani ne delujejo več na način mirnega premisleka. V ospredje stopijo najbolj črni scenariji, negativne misli, ostrejši notranji komentarji.
Mnogi v takšnem stanju sklenejo, da so nesposobni, leni, raztreseni ali “slabi”, ker ne zmorejo več tako kot nekoč. V resnici pa je pogosto telo samo v izrednem stanju. Živčni sistem, ki že dolgo ni dobil pravega počitka, začne gledati svet skozi sive, ne pa realistične očala. Vse, kar ne gre gladko, doživljamo kot dokaz, da nismo dovolj – namesto kot signal, da smo preprosto preutrujeni.
S tem se začne nevaren krog: bolj kot smo utrujeni, bolj nas notranji kritik priganja, bolj se trudimo čez svoje meje, manj resnične slike imamo o sebi, ker vidimo le, kje nam ne uspe.
Kako lahko začnemo graditi občutek, da smo dovolj?
Občutka »nikoli nisem dovolj« ni mogoče odpraviti z eno mislijo ali z enim nasvetom. Je pa mogoče počasi preoblikovati notranje vzdušje, v katerem se ta občutek pojavlja.
Prvi pomemben korak je, da ta glas začnemo prepoznavati kot glas, ne kot resnico. Ko se v glavi zasliši: »Zdaj si pa res zafrknil, zdaj se vidi, da nisi za to,« lahko za trenutek obstanemo in se vprašamo, od kod ta stavek prihaja. Je to res objektivna ocena situacije ali bolj stara zgodba, ki smo jo nekoč slišali in jo od takrat naprej ponavljamo sami sebi? Že to, da v misel vnesemo zrno dvoma, jo nekoliko oslabi.
Drugi korak je, da pogled premaknemo z zunanjih meril na notranja. Namesto da sebe ocenjujemo po tem, ali dosegamo ideale, ki jih postavlja okolica, se lahko začnemo spraševati, ali živimo v skladu z vrednotami, ki so nam pomembne. Nekdo si želi biti ne nujno popoln, ampak prisoten starš. Drugemu je pomembno, da je pošten, ustvarjalen ali zanesljiv. Vprašanje, ki notranjo vrednost zares krepi, ni: »Sem že popoln?« ampak: »Ali danes vsaj malo živim tako, kot si želim živeti?«
Tretji korak je dovoljenje, da smo nepopolni. Ne kot izgovor, ampak kot realnost. V odnosih ne gre brez nesporazumov in napačnih korakov. Tudi tako imenovano »dovolj dobro starševstvo« v psihologiji pomeni ravno to: da se trudimo, da napake popravimo, ne pa da jih nikoli ne naredimo. V življenju ni napredka brez poskusov in napak. Kadar verjamemo, da nas napaka izbriše kot osebo, se zablokiramo. Ko začnemo razločevati med tem, da smo v nečem pogrnili, in tem, da kot ljudje vseeno ostajamo vredni, dobimo prostor za učenje.
Četrti korak je zavestno zmanjševanje primerjanja in vpliva marketinga. Ni treba popolnoma izginiti z družbenih omrežij, pogosto pa pomaga že to, da redno opazujemo, kako se po določenih vsebinah počutimo. Če nas profil vedno znova spravi v občutek manjvrednosti, to ni navdih, ampak pritisk. Dovolimo si utišati tiste vire, ki nas hranijo z občutkom, da nikoli nismo dovolj, in poiščimo takšne, ki nas spomnijo, da smo ljudje – z mejami, z utrujenostjo, z napakami, a zato nič manj vredni.
Peti korak je poiskati podporo, kadar je občutek premočan ali dolgotrajen. Depresija, anksioznost, travmatske izkušnje in dolgotrajno zlorabljajoče okolje lahko ta notranji občutek tako poglobijo, da ga sami težko razrahljamo. Pogovor s strokovnjakom, ki zna ta voz počasi in varno razpredati, ni znak, da smo še bolj “pokvarjeni”, ampak dokaz, da jemljemo svoje življenje resno.
Ne postanemo čez noč samozavestni in brez dvomov. Postanemo pa malo bolj nežni do sebe. Malo manj verjamemo notranjemu kritiku in malo bolj zaupamo, da smo kot ljudje vredni tudi takrat, ko nismo popolni. In prav v tem tihem premiku se začne rojevati nov občutek: ne, morda nimamo vsega urejenega. A kot človek, z vsemi svojimi plastmi, ranljivostmi in močmi, smo dovolj.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
