V mesecu juliju leta 2021 obeležujemo 150. obletnico smrti slovenskega pesnika, pisatelja, profesorja in urednika Antona Umeka – Okiškega. Rojen na Okiču (Vrh pri Boštanju v občini Sevnica) kmečkim staršem in v družini petih otrok, je že kot otrok občudoval naravo, življenje in stvarnika. Že zelo zgodaj je kazal izjemno nadarjenost.

Življenje mu je v otroštvu namenilo dobrotnike, da se je izšolal v Boštanju, nato na gimnaziji v Ljubljani, nakar je zaključil študij klasične filologije na Univerzi na Dunaju. Neizmerno je bil hvaležen za vso dobroto, kar ga je dodatno plemenitilo pri nadaljnjem ustvarjanju in dajanju. Njegov pesniški talent, ki je bil prepoznan, se je razvil, izostril in obrodil številne sadove, ki jih je v tako kratkem obdobju svojega življenja z ljubeznijo daroval slovenskemu narodu in ohranjanju slovenskega jezika. Anton Umek je deloval pod geslom »Vse za vero in domovino« ter psevdonimom »Okiški«, ki si ga je izbral iz velike ljubezni do svojega rodnega kraja.

Anton Umek – Okiški je poučeval kot profesor na gimnaziji v Celovcu, soustvarjal in urednikoval je s prijateljem Antonom Janežičem, med drugim na področju šolskih knjig ter slovenske in nemško-slovenske slovnice. S svojo milino in tankočutnostjo je vedno gledal in deloval v najvišje dobro, bodril mladino, delil modrosti življenja, da bi si vsakdo lahko ustvarjal lepše, mirnejše življenje. V Celovcu si je ustvaril tudi družino, poročil se je s svojo ljubljeno Franzisko Rabitsch, kateri je posvetil čudovite pesmi, rodila se jima je hči Bertha. Anton Umek – Okiški je bil človek velikega srca, bistrega uma in velik domoljub, žal mu je bolezen mnogo prezgodaj prekrižala zemeljsko pot in pri 33-ih letih se je po daljšem bolehanju preselil v onostranstvo.

Da sta veličina in doprinos Antona Umeka – Okiškega za Slovence pomembna, se je izkazalo tudi, ko je odjeknila vest o njegovi smrti. Preminil je 15. julija 1871 v Trušnjah na avstrijskem Koroškem. Besednik, kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo, ki ga je Anton Umek – Okiški urednikoval, je žalostno vest objavil v julijski izdaji. Učenci, profesorji in vsi slovenski rodoljubi so občutili veliko izgubo ter ga ohranili v hvaležnem spominu.

France Cimperman, dijak ljubljanske gimnazije, je 28. julija 1871 v svojo pesem V spomin Antona Umeka med drugim zapisal:

»Narod ves čuti z menoj veliko tvojo izgubo,
Ve, kdo bil si mu ti, kaj si mu stvoril in dal:
Ti si bil mu vodnik k prosveti in pravi svobodi,
Ljubil si ga od srca, njemu se ves daroval;
Torej ohranil ime bo tvoje v blagem spominu,
Dokler jezik glasil bo na Slovenskem se tvoj.«

Na nagrobni spomenik Antona Umeka – Okiškega v Celovcu so slovenski rodoljubi vklesali pesnikove besede, ki jih je zapisal v svoji pesmi Spomladi, objavljene v zbirki z naslovom Pesmi leta 1865:

»Kraj, kjer mladost, veselje, mir ne mine,
Kjer več težav ni, solz, ne bolečine,
Na uni strani groba se odkrije.«

S perspektive časa se je Anton Umek – Okiški rodil leta 1838, ko je slovensko ozemlje spadalo pod Avstrijsko cesarstvo in umrl leta 1871, ko je spadalo pod Avstro-Ogrsko. Še kako pomembno obdobje za ohranitev slovenskega jezika in narodne identitete. Slovencem je bil Anton Umek – Okiški zelo priljubljen pesnik in eden največjih talentov takratnega časa. Porodi se misel, kaj vse bi še ustvaril, če bi živel še vsaj 33 let.

Antonu Umeku – Okiškemu, našemu rojaku, smo neizmerno hvaležni za njegovo bogato dediščino in doprinos Slovencem na mnogih področjih - slovstvenem, jezikoslovnem, izobraževalnem, vzgojnem in navsezadnje človeškem. Ko to prepoznamo, se zavemo, da ti sadovi delujejo še danes, kajti resnica je večna. Namreč v njegova dela in sporočila se lahko zazremo tudi v sedanjem času, ko živimo v obdobju velikih globalnih sprememb in izzivov, ko je tudi izjemno pomembno, da se »ne izgubimo«. Kako bomo to storili, nam jasno sporoča skozi pesem Najvišja moč.

V hvaležen spomin in počastitev Antona Umeka – Okiškega v jubilejnem letu bo 10. julija 2021 potekal tradicionalni Pohod po poti Antona Umeka – Okiškega ter odprtje razstave OŠ Boštanj na njegovi rojstni domačiji. Vabljeni na Okič.

                                                                                                           Tatjana Žužek

Najvišja moč

Veliko moč ima železo,
Al erjavina mu je kos.
Mogočna je soparja sila,
Ki goni trume težkih voz.
Še več si Arhimed je upal:
Daj drago mi stališče kdo,
In zemljo snamem iz tečajev –
Iznašel tako je kolo.

Al kar moči je zemlji danih,

Kar vprega jih človeški um,
Vsem kos je moč natezovanja,
Ki vodi čede solnčnih trum.
Svetove svitle razpeljuje,
Poznajo vsaki svojo pot,
Nobena teža nje ne zmaga,
Vse veke vlada brezi zmot.

Al več kot ta je moč najviša,
Ne vniči je vseh življev strast,
Gorkote več ima ko solnce,
In cene nad vseh svetov last.
V najterših bojih zmage polna,
Dan ljubi ter odganja noč,
Njej smert – pekel zastonj se vstavlja:
Najvišja je ljubezni moč!

Anton Umek – Okiški