Arhiv Lokalno.si

Pod tem pomenljivim naslovom so v soboto, 20. listopada, v polni dvorani Kulturnega doma Trebnje Ragle na svojem 15. letnem koncertu predstavile pesmi o rokodelcih in drugih stanovih. Marjana, Neža, Zala, Karolina in Jera so tudi z letošnjim koncertom presenetile, saj so s pesmimi in vključenimi spomini domačinov posegle v preteklost obrtne dejavnosti v tem okolju.

Če je bila kmetija dovolj velika, da je nahranila celo družino, ni bilo skrbi v hiši. Nemalokrat pa so morali ljudje že zelo mladi v uk h kateremu od mojstrov v bližini. Dolgo so delali le za skromen obrok hrane, kasneje za skromno plačilo in so le počasi uspeli prihraniti za svoje orodje, za osamosvojitev od mojstra. Tudi takrat je to delo predstavljalo le dodaten vir zaslužka, le malokdo se je z obrtjo dobro preživljal.

Ragle so zaprosile nekaj domačinov, ki so v obrti vztrajali daljše obdobje (ali pa še vztrajajo), da so predstavili delo, kako so se obrti izučili; izvedeli pa smo tudi kakšno zanimivost. Tako so se predstavili Vencljevi: Marjan kot izučen pek, Anton in Alojz pa sta se naučila sodarstva, eden od stricev pa je bil čevljar. Frančiška Adamlje je predstavila delovanje mlina, ki danes – tako kot mnogi drugi ob Temenici in njenih pritokih stoji. Videli smo tudi kovača Franca Ilovarja pri delu, čevljarja Franca Mikca, šivilji Tončko Prpar in Olgo Kepa; pa ledrarje – usnjarje, kar je bila tradicija Zupančičeve hiše v Trebnjem, o čemer so pripovedovale Fani Dular, Marta Golob in Joži Vidmar. Že več kot 100 let pa je tradicija družinske obrti – gostinstva Pavlin.

Stanovske in druge ljudske pesmi, kakorkoli povezane s poklici, so nadgrajevale video posnetke rokodelcev in so največ iz trebanjskega okolja, najdene pa tudi v vseh drugih slovenskih pokrajinah. Večinoma so nastale v obdobju pred industrializacijo, ko se je na kmetiji ali v majhni delavnici ob ročnem delu še dalo peti. Mnoge od njih so šaljive, saj so se obrtniki (ali še raje njihovi delavci) radi pošalili – zlasti na račun drug drugega. Nekatere pesmi pa so tudi resne, celo tragične.

Zanimiva je bila tudi scena, ki je predstavljala obrtne oglase iz začetka prejšnjega stoletja. Hvala Raglam, da leto za letom presenetijo z novo temo, s svojo ustvarjalnostjo, z novo bero pesmi! Tokrat je bilo treba poiskati prave ljudi, pobrskati po spominih in zaprašenem orodju; poleg rokodelcev pa najti tudi dovolj stanovskih pesmi, da je »cenjeno inu žlahtno občinstvo« prisluhnilo »ometanju zaprašenih pesmi inu loščenju spominov« (iz Raglinega plakata).

Ivanka Višček