arhiv; V. K.

##IMAGE-3953655##

Spoštovana gospa županja, zelo sem ponosna, da sem občanka Črnomlja. Tu živim že od rojstva. Naš košček zemlje je še vedno neokrnjena narava, poseljena s prijaznimi in širokogrudnimi ljudmi, ki se iz dneva v dan težko prebijajo skozi pasti sodobnega načina življenja. Občina Črnomelj je ena revnejših občin v Sloveniji. Z leti je počasi ugašala dobro razvita industrija, kar pa ni vplivalo na dobrosrčnost in poštenost tukaj živečega prebivalstva. V naši občini deluje veliko društev. Mladi se lahko izkažemo na različnih področjih delovanja, saj nas starejši člani vedno sprejmejo v svoje vrste. Pri delu v društvih lahko prispevamo tudi svoje vizije, ki jih kot skupina vedno skušamo realizirati. Opažam pa, da na nekatera področja delovanja mladi nimamo vpliva. Zato se obračam na Vas, da Vam predstavim dva predloga.

Verjamem, da imamo v naši občini strokovnjake z različnih področij, ki bi lahko učinkovito rešili vsaj nekatere probleme, povezane z distribucijo in porabo energije.

Pred leti je v naši občini začela delovati bioplinarna. Le kdo si ne želi obnovljivih virov energije, ko odpadke pretvarjamo v energijo? Še sam Isaac Newton bi bil ponosen, če bi doživel kaj takšnega. Toda, kaj konkretno, razen smradu, imamo občani? Zakaj ne bi tukaj živeči ljudje tudi dejansko občutili prednosti, ki jih prinaša takšna bioplinarna in elektrarna? Zelo preprosto se da izračunati, koliko ur električne energije proizvede mesečno in koliko je prebivalci Črnomlja porabimo. Tako bi se gospodinjstvom odštele energijske ure, proizvedene v elektrarni, in bi dobili manjše zneske na položnicah. Marsikateri občan bi bil pripravljen potrpeti neprijetno ščemenje po nosu in bi še bolj vneto ločeval biološke odpadke, ki se jih odvaža na bioplinarno.

Naslednja takšna zadeva, ki nas občane utegne motiti, je industrija. Vedno smo v precepu, kako industrija vpliva na lokalno prebivalstvo. Po eni strani nam daje kruh, po drugi pa onesnažuje okolje. Primer takšne tovarne je črnomaljska livarna. Že dolga leta v njej delajo naši ljudje. Občasno pa se iz njenega dimnika vali dim neprijetnega videza. Kot vsak človek, ki si ne sme zatiskati oči, sem se tudi jaz pozanimala, kaj nam ta tovarna spušča v zrak. Dim nastane pri taljenju železa, ki ga v tovarni potem ulivajo in dobijo izdelke. Po podatkih, ki sem jih dobila, koncentracije škodljivih plinov in prašnih delcev ne presegajo mejnih vrednosti. Vseeno pa vas pozivam k razmisleku o dolgoročnih vplivih emisij plinov na okoliško prebivalstvo. Črnomaljska livarna ob taljenju železa sprošča veliko energije v okolje. Kar nekaj »mega watov« dnevno. Preprost izračun pokaže, da bi se s to energijo lahko pozimi ogrevalo celotno blokovsko in okoliško naselje. Ravno tako bi bila rešena oskrba s toplo vodo skozi celotno leto. Potrebna bi bila le investicija v sodobne izpiralnike plinov, toplovode in izmenjevalnike toplote. Pomislite, koliko bi letno prihranili prebivalci pri oskrbi s toploto in elektriko. Črnomelj bi postal nekakšna energetska oaza v Sloveniji. Pojavila bi se nova podjetja, ljudje bi se manj izseljevali in bili bi bolj zadovoljni v okolju, v katerem so odraščali in se lahko tudi zaposlijo.

Vem, gospa županja, da je to težko urediti čez noč. Vendar vedite, da verjamem v vas. Verjamem, da ste sposobni najti rešitev za dobro vseh občanov občine Črnomelj.