revija Jana

Premetavam se po stolu, že nekaj minut stiskam dlani, da se mi roke ne tresejo preveč. Noge mi vibrirajo od napetosti. Nevidni živec na mojem desnem stegnu je nemiren in poskakuje. Srce je priprto nekje visoko v grlu, kot da bi me nekdo s skalo zadel v prsni koš, medtem ko poskušam zavestno dihati, da ne bom še bolj panična. V glavi se mi je zaskočila misel, da bo nekaj narobe, in ta misel me obremenjuje bolj, kot sem si kdajkoli mislila, da je mogoče.                                                                    

Razmišljam o življenju – o tem, kako je vse lahko tako preprosto in hkrati tako zapleteno. Kako je vsak izmed nas tukaj zato, da bi se spoprijel s svojimi največjimi strahovi, in kako grdo je, ko tečemo skozi dneve, ne da bi si vzeli čas za razmišljanje o tem, kaj je res pomembno. Včasih sem mislila, da je življenje nekaj samoumevnega, da bo vedno tukaj, da bom zmeraj imela čas za stvari, ki me osrečujejo, in da so naši zdravstveni problemi nekaj, kar lahko odložimo za pozneje. In zdaj, v tem trenutku, v tej sterilni tišini, vem, da ni tako. Vem, da je življenje res zelo krhko in da je vsak dan, vsak trenutek dragocen, kot biser, ki ga je treba ceniti.                                                                              

V čakalnici vlada tišina, ki jo občasno preglasita šumenje ur in šepet medicinske sestre, ki v ozadju preverja podatke na monitorju. Vse okoli mene so ljudje, vsi stoli so zasedeni, nekaj ljudi tudi stoji. Vsi so v nekem svojem svetu, v svoji tišini, na svojem polju zasebnih misli. So kot v času zaustavljeni opazovalci, vsaka od teh oseb je bila nekoč zgodba zase, nekakšen začetek, ki je sedaj zamrznjen v trenutku čakanja. In vsi smo del skupinskega zavedanja, da se nekje tam zadaj – v operacijskih sobah, ordinacijah, laboratorijih – spreminjajo življenjske poti. V zraku se čuti neka posebnost, ki jo je težko opisati – mešanica strahu, pričakovanja, negotovosti in hkrati neke vrste pasivnosti v smislu, kar bo, pa bo. Ljudje okoli mene so zbrani v tem tihem, skoraj meditativnem stanju, ne pogovarjajo se med sabo, čeprav se mi zdi, da bi si vsi želeli deliti svoje misli ali pa vsaj kakšno besedo, ki bi razbila to molčanje. A najočitnejši je občutek, da smo vsi povezani preko tega splošnega preizkusa, preko življenjskega testa, ki lahko razkrije, kaj je narobe, če je sploh kaj. A kljub temu so vsi tu, vsak v svojem svetu, vsak v svojih mislih, vsak s svojo lastno bolečino.                                                                                                                              
Zavedam se, da je ta tišina nekaj, kar je več kot le pomanjkanje besed. Je odsev naše ranljivosti, naše skupne krhkosti in hkrati moči, da kljub vsemu vztrajamo. V tem stanju je tudi nekaj lepega, nekaj, kar nam pomaga jasno videti, kako dragocen je vsak trenutek, kako pomembno je, da ne odlašamo z besedami, objemi in ljubeznijo. Vsak izmed nas je ujetnik svojih misli, vseh tistih strahov, dvomov in nezavednih molitev, ki odmevajo v vsaki duši. In vendar je v tej tišini nekaj globokega – občutek, da so vse te misli del iste zgodbe in da smo mi, kljub naši individualnosti, povezani s skupnim imenovalcem – strahom pred neznanim.                                                                                                                                         
Ko vstopim v ordinacijo, se mi zazdi, da sem prehodila ves svet, odkar sem nazadnje sedela tukaj, v tej tišini. In zdaj že vem, da je vsak obisk zdravnika le nekaj, kar je treba opraviti, da lahko znova začutim svobodo in mir. Čutim, kako mi misli divjajo – od najhujšega, kar bi lahko bilo, do minimalističnih spominov na pretekle dni, ko sem se smejala, sanjala, ljubila. Sprašujem se, koliko ljudi tukaj ima podoben občutek – kako vsak od nas nosi svojo zgodbo, ki je ne poznamo, a je v tem trenutku prav tako pomembna kot moja. V glavi zbiram vprašanja za zdravnika, vem, da ga ne smem gnjaviti s statistiko, ker ona rada posplošuje, zelo, ampak ne morem in ne morem si izbrisati stavka, da se 60 odstotkom bolnic z rakom dojke bolezen povrne. To je tudi prvo, kar uspem izdaviti v ordinaciji po začetnem pozdravu, poleg sebe ima dr. Ribnikar še enega mladega specializanta. Luštnega seveda. »Povejte mi, doktor, resnico!« zahtevam z odločnim glasom, čeprav se mi roke še kar tresejo. »Ali drži podatek, da se 60 odstotkom bolnic bolezen povrne?«

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 22, 3. junij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana