revija Jana

Pred nekaj leti se je ločila, ko se je mož, ki jo je varal ves čas, preselil k eni od svojih ljubic. Mlajši seveda. Ostala je na kmetiji, ki naj bi jo vzdrževala, saj meni, da je škoda prodati to, kar sta s soprogom zlagala skupaj več kot polovico življenja. On je odšel, otroci imajo svoje življenje, na kmetiji so ostali živali, govedo, kokoši in ona. Ne morem ji pomagati fizično, četudi bi želela. Ne morem se niti odločiti namesto nje in zavedam se, da bo sama morala odpreti neka vrata, če bo želela iz slepe ulice, kamor je nehote zašla. Ali pa jo je tja, bogve, s kakšnim namenom, pahnilo življenje. 

V tem našem življenju ne gre vse tako, kot smo si zamislili. Žal. Načrti se pogosto sesujejo, ljudje se razidemo, ostaneš sam. Od sanj, ki si jih tako skrbno čuval, ostane le bleda sled, fotografije v telefonu. In rečeš, lahko bi bilo drugače. Seveda bi lahko bilo. In ko tako ostaneš sam, se vprašaš, koliko sploh lahko človek prenese, ne da bi od hudega zajokal. A ker jok ničesar ne reši, v nas, na srečo, obstaja še vedno neki prostorček, kjer živi upanje v boljši jutrišnji svet. V svet, kjer so ljudje ljudje. In kjer še vedno obstajajo taki, na katere se lahko nasloniš, za katere veš, da ti bodo rekli: »Tu sem, me potrebuješ?« 

Zato v resnici nimam nekega strahu pred slabimi časi. Pridejo in grejo, tako kot nevihte. Bolj se bojim tega, da ne bom ostala človek, da bom pokleknila v tistem trenutku, ko bom morala izbrati strani. In če že moram izbrati, bom vedno izbrala svojo stran, kjer brez strahu pokažem, kdo sem in v kaj verjamem. So dogodki v našem življenju, po katerih nikoli nič več ni enako, in ne glede na to, kako mračno je bilo v takšnih trenutkih, se vedno spomnim na to, da je v meni svetloba. Svetloba, s katero lahko ogrejem drugega človeka, se mu približam, pokažem svojo boljšo plat. Ker v življenju ne gre vse tako, kot smo načrtovali. Še vedno pa lahko izbiramo, ali hočemo ali nočemo biti in ostati človek. 

Včasih daš ljudem prst, pa ti vzamejo celo roko. Narediš dobro stvar, pa ti vrnejo z nožem v hrbet. Danes ti to naredi ena oseba, jutri druga, pojutrišnjem tretja. Potem postaviš mejo in taisti ljudje te potem prepričujejo, da je težava pravzaprav v tebi. Da nisi normalna in da bi morala biti drugačna. Morda pa je zadeva čisto drugačna in bi se oni morali spremeniti, ker z njimi nekaj ni v redu. Ti si čisto v redu, imaš srce in dušo, ker si človek, in zato tudi v drugih vidiš človeška bitja. Krvava pod kožo in prestrašena, tako kot si ti.  

Zato ničesar ne jemljem za samoumevno. Niti zraka, ki ga diham. Še manj koščka zemlje, na katerem zdaj stojim in zidam gradove v oblakih, kajti v trenutku se lahko vse spremeni. Naučila sem ceniti. Naučila sem se biti hvaležna, ne zaradi drugih, temveč zaradi sebe. Da bom lažje živela. Pogled naprej nas ne boli, čeprav ni upanja in je vse okoli nas sivo. Boli nas pogled nazaj, ko vidimo, da je naš čas minil in smo ga zapravili za nepomembnosti.                                                                 

Zato ničesar ne jemljem za samoumevno. Niti svojega srca, ki zdaj bije. Majhna stvar, dolga nekaj neskončnih sekund, lahko spremeni vse. Ne zamerim vsake stvari, ne sebi ne drugim. Zato ne pomnim vsake slabe besede, mrkega pogleda ali prezrtja. Ljudje imajo včasih pač slab dan, ne prenesejo niti sebe, kaj šele sveta okoli sebe. Kakorkoli že, naučila sem biti hvaležna za vsako malenkost in spoznala sem, da je moje življenje polno blagoslovov, ki jih nisem znala dovolj ceniti.                                                                                          

Življenje me je naučilo tudi to: ne upiraj se. Ne upiraj se tistemu, kar prihaja, in ne tistemu, kar odhaja, kajti vse ima svoj razlog. In svoj čas. Za mnoge stvari, glede katerih sem se  včasih obremenjevala, sem pozneje spoznala, da sem se z njimi ubadala po nepotrebnem. Upirala sem se, s tem pa sem vse le še poslabšala. Vse, čemur se upiramo, postaja močnejše in silovitejše, mi pa slabimo. Treba je le najti pogum in – pustiti. Ljudi. Stvari. Izkušnje. Ne potrebujemo jih več, njihov trenutek v našem življenju je izpolnil to, čemur so bili namenjeni. So bitke, ki jih lahko dobiš le tako, da jih – predaš. Se obrneš in odideš, ker nimajo smisla in niso vredne tvojega časa ali energije. Velika stvar je imeti svoj notranji mir, ne spreminjati svojih dni v predstavo za druge. V razkoraku med telesom in dušo je dobro slednjo počakati, da zaceli rane, ki so jih povzročili ljudje, za katerimi si tekala, a te niso znali ceniti. Lepo je imeti življenje, v katerem nikomur nič ne dokazuješ in se nikomur ne opravičuješ. Samo živiš, preprosto, z vero, da prihajajo boljši dnevi.                          

Nekega dne boš, draga prijateljica, sprejela, da si ostala sama. In v resnici si bila vedno sama, a to spoznanje običajno pride prepozno. Starši umrejo, možje se menjajo, ljubimci varajo, otroci odrastejo … ali pa odideš sama, ker počasi postanete tujci. Vse, kar je še včeraj imelo smisel, se poruši.

A ne moreš izgubiti nečesa, česar v resnici nikoli nisi imela. In ne moreš zadržati nekoga, ki se je odločil oditi. Edino, kar lahko ohraniš, si ti sama. Kajti vedno si imela in še vedno imaš sebe, ker je človek sam svoja edina stalnica.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 19, 13. maj 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana