AdobeStock

A resnica je povsem drugačna.

Odpuščanje ni dejanje za drugega, temveč je darilo sebi – proces notranjega čiščenja, s katerim prekinemo vezi s preteklostjo in ponovno zavzamemo svoje srce, svoj mir in svojo moč.

MISLECI O ODPUŠČANJU

»Šibki ljudje ne znajo odpuščati, odpuščanje je odlika močnih,« je dejal Mahatma Gandhi.

Benediktinski pater Anselm Grün v svoji knjigi 50 angelov za vse leto govori o tem, da najsi hočemo ali ne, drug drugega bomo gotovo kdaj prizadeli.

»Če si bomo žalitve zaračunavali, bo nastal začaran krog prizadetih čustev, če se ne bomo zmenili zanje, bodo ta v nas povzročila grenkobo in napadalnost, ki bosta pozneje ob neki priložnosti bruhnila iz nas v obliki očitkov, kritike, želje po maščevanju,« pravi Grün.

Dupreé pravi takole: »Odpuščanje vsekakor ozdravi naše rane in nas osvobodi žalitev in bolečin, ki so nam jih zadali drugi … Odpuščanje je potrebno vedno tam, kjer je bilo prej obsojanje, jeza pa je neizogibna posledica sodbe, uči Tečaj čudežev. Zato je treba, čeprav smo vsi samo ljudje, druge sprejemati brez pozitivnih ali negativnih ocen in tako ti v odnosu do nas ne bodo zavzemali obrambnega položaja.«

Morda nam pa namesto odpuščanja pomaga molitev svetega Frančiška Asiškega: »O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim, in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!«

Psihološki razlog za odpuščanje je vsekakor prepričljiv. Ne odpustiti pomeni biti ujetnik preteklosti, starih zamer, pomeni podvreči se nadzoru drugega, obtičati v eni sami sekvenci dejanja, v besnem in maščevalnem odzivu. Sedanjost je tedaj potopljena v preteklost. Kdor ne odpusti, ne more spremeniti okoliščin svojega življenja. Osvobaja namreč tistega, ki odpušča! Načelo odpuščanja je načelo sočutja. Življenje je bolečina (in radost), toda sočutje in odpuščanje mu omogočata, da se nadaljuje.

PREMISLEK O NASLEDNJIH TRDITVAH:
•  Odpuščanje ni čustvo, temveč dejanje volje. (Drži)
•  Prvi korak k odpuščanju je ponižna zmožnost priznati, da sem tudi sam žalil in mi »mora biti odpuščeno«. (Drži)
•  Če odpustim, ne bi smel ničesar več čutiti. (Ne drži) Lahko odpustimo in neko čustvo še vedno ostane. To je del celjenja ran. Če se spomnimo dogodka in čustva, to še ne pomeni, da nismo odpustili.
•  Kdor me je užalil, si ne zasluži mojega odpuščanja. (Morda res) Vseeno pa si vi zaslužite, da živite svobodno in v miru.
•  Ne odpustim, ker ne morem. (Laž) Če ne odpustite, je to zato, ker nočete; odpuščanje je stvar volje.
•  Odpustim, a ne pozabim. (Drži) Če nimamo težav s spominom, potem je jasno, da se takšne stvari težko pozabijo. Še več, včasih se je dobro spomniti, da smo pozorni. Če pa imam z »ne pozabim« v mislih to, da se bom v pravem trenutku lahko maščeval ali užival ob gledanju, kako moj dolžnik trpi, je to že druga stvar. Odpustiti in pozabiti ni isto. Najbolje je, če se spomnimo, a ne občutimo več negativnih čustev.
•  Odpuščanje predpostavlja, da se z drugim spravimo in smo spet skupaj. (Ne drži) Velikokrat je celo zdravo, da si vzamemo čas in vzpostavimo določeno razdaljo.
•  Ko sem odpustil, moram dolžniku to povedati. (Ne drži) Odpuščanje je osebno dejanje, ki se sproži v trenutku, ko si nekdo zaželi in pokaže voljo po odpuščanju. Ni treba, da kdo to ve. Odpuščanje je enosmerno.
•  Odpustiti je lahko. (Ne drži) Predvsem zato, ker smo ljudje krhki in omejeni in nam to otežuje proces odpuščanja.
•  Napuh in domišljija otežujeta mojo sposobnost odpuščanja. (Drži) Žalitev je treba videti čim bolj stvarno.
•  Odpustimo lahko le, če se nam dolžnik opraviči. (Ne drži) Človek se sam odloči, da bo odpustil, čeprav se dolžnik ni pokesal.
•  Ne morem ti spet odpustiti, ker sem ti že prevečkrat. (Ne drži) Odpuščamo lahko vedno znova.
•  Ko odpustimo, nasprotniku odvzamemo oblast in moč nad nami. (Drži) Zato odpuščanje ni nekaj junaškega, ampak je koristno.
•  Če odpustim, moram obnoviti prijateljstvo. (Ni nujno)
•  Ko odpustim, v sebi takoj začutim mir. (Ne vedno). Kljub odpuščanju lahko težave ostanejo in stvari se ne rešijo kar same od sebe.
•  Odpustiti pomeni drugemu želeti dobro. (Ne drži) Ko nas nekdo prizadene, bi bilo hinavsko reči, da mu želimo dobro. Koristno je, če začnemo odpuščati, junaško pa je, če sčasoma z Božjo pomočjo dolžniku zaželimo vse dobro in ga blagoslovimo.

 MOJ NAČIN ODPUŠČANJA

Udobno se namestite in prižgite svečo, ki naj bo v višini vaših oči. Predstavljajte si osebo, ki bi ji radi odpustili.

Mirno recite: »Odpuščam ti za tvoje delovanje. Vem, da si ravnal, kot si v danem trenutku zmogel ali znal.«

Poiščite dobre strani značaja te osebe.

Blagoslovite jo in se ji zahvalite za vse lepe trenutke.

Prosite ogenj plamena sveče, naj sežge vsa neprijetna čustva.

(Povzeto po knjigi Spomini sence: zbirke metod odpuščanja in osvobajanja iz čustvene ječe)

Lea Berg

O AVTORICI

Saša Bešter je diplomirala novinarstvo na Fakulteti za družbene vede. Že takrat jo je vodila radovednost po resnicah, ki segajo globlje od površinskih zgodb.

Iskanje smisla in notranje svobode jo je pripeljalo do poglobljenega duhovnega raziskovanja, ki je trajalo več let. Opravljenih ima devetnajst tečajev s področja scientologije ter pet reikijevskih tečajev, kar je poglobilo njeno razumevanje človekove zavesti, energije in zdravljenja.

Hkrati je skozi pisanje ustvarjala most med svojim notranjim svetom in bralci, saj je do danes izdala že šest knjig. Med njimi je Spomini sence, zbirka metod odpuščanja.

Za Sašo je odpuščanje bistvena pot do osvoboditve in miru – proces, ki zahteva pogum in ranljivost, saj tudi sama priznava, da včasih čuti jezo in se sooča z notranjimi boji. A prav skozi to pristnost in sprejemanje svojih občutkov najde moč za preobrazbo in rast.