AdobeStock

Morda ste se celo počutili krive, nemočne ali utrujene, čeprav ste imeli iskren namen? 

To ni redkost. In v tem zapisu vas želim popeljati v prostor razumevanja. Kje se včasih zadržimo in kako lahko ljubezen znova steče. A najprej … zgodba, ki me je globoko ganila.

RANJENO SRCE
Pred mano je sedela mama. Tiha, nežna in hkrati utrujena od notranjega boja. V njenih očeh se je zrcalila globoka skrb za sina. Pripovedovala je, kako bi naredila vse, da bi mu pomagala. Da ne bi trpel. Da bi našel svojo pot. Njene besede so bile polne ljubezni, pa vendar, nekaj je ostajalo zadržano. Kot da bi njeno telo govorilo drugače kot usta.

V nekem trenutku sem jo vprašala:

»Kdaj ste nazadnje resnično nežno objeli svojo lastno bolečino?« Takrat je utihnila. Roke so se ji rahlo zatresle. In potem so pritekle solze. Ne tiste filmske solze. Tiste druge, ki tiho živijo v telesu predolgo. Ki jih srce zadržuje, ker jih je bilo nekoč treba skriti, da bi preživeli. Solze njene notranje deklice.

Solze ženske, ki je želela biti steber, a je znotraj krvavela. Solze človeka, ki je želel pomagati, a se sam še ni zares srečal s svojim svetom.

LJUBEZEN IN TRUD

Ljubezen, ki se trudi, ni enaka ljubezni, ki teče. Mnogokrat v želji, da bi pomagali drugim, pozabimo nase. Še posebej tisti, ki imamo občutljivo srce in čutimo energije drugih. A resnica je preprosta: ne moremo zdraviti drugega, če smo sami še vedno ujeti v svojo bolečino.

Ko želite pomagati, a znotraj vas še ni pretoka, ljubezen ne steče. Postane trud. Postane vloga. Postane napor. Zdravilna energija pa ne prihaja iz napora, ampak iz prisotnosti. Iz Vaše resničnosti. Iz stika s samim seboj tudi takrat, ko še niste popolni, ko se še celite.

AdobeStock

PONOS ALI NEGOTOVOST?

Mnogi med nami imamo moč, da vztrajamo. Da rešujemo. Da držimo druge. In temu pogosto rečemo ponos.

A obstajata dva obraza ponosa:

Zdrav ponos izhaja iz notranje vrednosti, spoštovanja do sebe. Je tih, stabilen, ne potrebuje potrditve.

Ranjeni ponos izhaja iz potrebe, da nekaj dokažemo. Da nas vidijo. Da smo dovolj, če rešimo, popravimo, pomagamo.

Ranjeni ponos nas vodi v vloge. V utrujenost. V primerjanje. V občutek, da nismo nikoli dovolj ali da drugi niso hvaležni.

Ko pomagate iz ranjenega ponosa, pogosto pričakujete rezultat. Ko pa pomagate iz prisotnosti, preprosto ste. In prav tam se zgodi zdravilna moč.

NEVIDNI VZORCI

Se kdaj vprašate, zakaj vas pomoč drugim izčrpava, namesto da bi vas polnila? Poglejmo nekaj notranjih vzorcev, ki pogosto tiho delujejo v ozadju in vam zaprejo pot do zdravljenja.

• Z oklepanjem preteklosti si odrekate možnost zdravljenja.
• Z občutki krivde si jemljete mir.
• Z željo po nadzoru si ne dovolite zaupanja.
• Z dokazovanjem si onemogočite počitek.
• Z iskanjem potrditve zapirate stik z notranjim glasom.

In vse to pogosto počnemo nevede, ker globoko v sebi še ne verjamemo, da smo lahko ljubljeni, tudi če ničesar ne popravimo.

PROSTOR, KJER LAHKO LJUBEZEN ZNOVA STEČE

Zdravljenje se začne v trenutku, ko si dovolite reči:

»Nisem še tam. A sem tukaj. In to mi je dovolj.«

Ne potrebujete vseh odgovorov. Potrebujete le trenutek prisotnosti. S seboj. Z resnico. Z ranljivostjo. Ko se usedete v tišino s sabo, brez potrebe, da kaj rešujete, se v vas odpre prostor. In prav ta prostor postane zdravilen. Za Vas. Za druge. Za odnose.

VAS KLIČE TIŠINA?

Če ste se ob tem zapisu prepoznali … Če čutite, da dajete preveč, a v sebi nosite praznino, utrujenost, tiho žalost, potem vas povabim, da se vrnete k sebi. Da si ustvarite prostor, ne za odgovore, ampak za stik.

Na mentorskem srečanju vas nežno pospremim nazaj k vaši tišini. Tja, kjer ne potrebujete več nositi vseh drugih. Tja, kjer ste Vi. Kaj vas vaše telo že dolgo prosi, pa ga ne slišite? Kje ste že utrujeni od vlog, pa si tega še ne upate priznati? Kako lahko postanete prostor, v katerem energija ponovno steče?

arhiv Svet24

MINI VAJA: DIHAJTE V SVOJE ZADRŽANE OBČUTKE

• Zaprite oči.
• Dovolite telesu, da najde položaj, ki mu je udoben.

Z nežno pozornostjo se vprašajte:

• Kje v svojem telesu čutim, da nekaj zadržujem?
• Ali si lahko samo to mesto dovolim začutiti brez razlage, brez potrebe, da gre stran?
• Dihajte tja. Nežno. In dovolj je, da samo ste.
  
  

ZAKLJUČEK: VAŠA PRISOTNOST JE DOVOLJ

Ljubezen teče tam, kjer smo resnični.

Vaša ranljivost ni ovira, je most.

In tudi če še niste tam, kjer bi radi bili, ste na poti. In to šteje.

Če želite nekoga, ki vas na tej poti z občutkom in spoštovanjem pospremi, sem tu.

Ne kot rešiteljica.

Kot človek, ki vidi vašo moč, še preden jo morda znova začutite Vi.