V tem trenutku je 28-letna Milena Pfeiler iz Nasove blizu Apač že v New Yorku, kjer je njen drugi dom in kjer uresničuje svoje sanje.
Ujeli smo jo med njenim obiskom doma, tokrat malce podaljšanim, saj se je domov vrnila za skoraj dva meseca. Pogovor je potekal v kavarni v Gornji Radgoni, tik ob glasbeni šoli, kjer je pri sedmih letih začela svojo glasbeno pot. To niti ni presenetljivo, saj je ob glasbi odraščala. »Vedno pravim, da se z glasbo ukvarjam že od malega, ker se je v moji družini vedno pela slovenska tradicionalna glasba.«

Barve notranjosti

Glasbeno šolo je sprva obiskovala kot učenka kljunaste (blok) flavte, pozneje pa je prešla na prečno flavto. Po glasbeni gimnaziji v Mariboru je šolanje nadaljevala v Celovcu in končala študij klasične flavte pedagoško smer. Po vrnitvi domov je poučevala na Zasebni glasbeni šoli Maestro. Ker pa so jo v Celovcu navdušili tudi nad džezovskim petjem, se je odločila, da se vpiše in konča še to. »Ko se nekaj odločim, potem ne odstopim.« Da je njena odločitev prava, se je izkazalo zelo hitro. V Celovcu je končala prvi letnik, vmes pa se je udeležila tudi poletne šole Jazzinty v Novem mestu in tam jo je odkril J. D. Walter, znan džezovski pevec, in jo povabil v New York. »Domov sem prišla vsa evforična in rekla mami in očetu: jaz grem študirat v New York,« se smeje spominja tistega avgusta 2014. »S skupnimi močmi sta mi vse to omogočila, za kar sem jima zelo hvaležna.« Najprej se je odpravila na sprejemne izpite in zadnji dan leta 2014 je po elektronski pošti prejela pozitivno novico.
»V bistvu imam srečo, da imam tako odprto družino. Starša sta ponosna name, kar sta mi že od malih nog izkazovala,« pove in doda, »otroke je treba podpirati pri njihovih sanjah, četudi se zdijo neverjetne.« Tako v osnovni šoli kot v glasbeni šoli je namreč kdaj slišala, da tega ona ne zmore. »Vedno sem imela željo, da bi postala to, kar sem sedaj. Mogoče na tisti stopnji nisem imela dovolj znanja, a to ni bil nujno moj problem. Eno je, ko otrok ne vadi dovolj, drugo, ko se mu ne zagotovi dovolj znanja,« pove in doda, da je kljub temu imela dva odlična mentorja, ki sta verjela vanjo. Sama pa vedno pravi: kar nas ne uniči, nas naredi močnejše.
Trenutno pripravlja svojo prvo ploščo. »V bistvu sem jo začela ustvarjati v New Yorku. Marsikaj se ti namreč poraja po glavi, ko se preseliš.« In kako je bilo takrat, ko se je preselila? »Prva dva tedna te žene adrenalin in občutek, da je vse v redu, zatem me je malce mučila depresija. Dosti se zgodi v kratkem času, navaditi se je treba na novo okolje in novo kulturo – in to ne na eno, temveč vse kulture sveta, ker kakor hitro zamenjaš cono, je tam že druga kultura.« Po treh letih se zdaj tam počuti kot doma.
V New Yorku je uspešno končala magisterij džezovskega petja in njen naslednji cilj je izdaja prvega albuma. Glasba je že napisana, težava so le finance, zato se je odločila, da bo skušala poiskati finančno podporo prek spletnega mesta Indiegogo. Na albumu bo predvidoma 10 pesmi, ki bodo odpete v angleščini, ena izmed njih bo morda v slovenskem jeziku. Poleg Milene bo na plošči pel tudi njen brat, ki se prav tako ukvarja z džezovsko glasbo. »Naslov albuma bo Colors of within (Barve notranjosti), ker v pesmih govorim tudi o energijskih centrih. Pesmi govorijo predvsem o ljubezni – a ne tisti romantični, ampak o ljubezni na splošno. So neka čustva, ki v nas divjajo kot hurikan, a ne vemo, ali je to slabo ali dobro,« skuša opisati pomen pesmi, ki so nastale kot izraz njenih takratnih občutenj. Sama se veliko ukvarja z osebnostno rastjo. »To dejansko moraš, če želiš preživeti v takem mestu.«

Nič ni dokončno
»V Sloveniji se za zdaj ne vidim, ker se mi zdi, da trenutno to ni prostor zame. A nič ni dokončno.« Pravi, da si ljudje včasih prehitro ustvarijo iluzijo o New Yorku. »A tam je realnost taka, da delamo marsikaj, da lahko potem počnemo to, kar si zares želimo. Jaz sem bila varuška, natakarica, pojem po klubih s skupino … Vedno si na vlaku, vedno se mudi. Vem, da je na socialnih omrežjih videti, kot da imam najlepše življenje na svetu – in ga imam, ker si ga tako naredim –, a je tudi zelo naporno in marsikaj moraš početi, da lahko dejansko doživiš to, kar si si zadal.« Njen glasbeni vzornik je Louis Armstrong, med slovenskimi glasbeniki pa ji je najbolj pri srcu Mia Žnidarič.
Deluje pod umetniškim imenom Milenas SoulBoat oziroma v prevodu Milenina dušna ladjica. »Iskala sem ime, ki bi lahko zajelo vse – da ni samo moje ime kot glasbenice in avtorice glasbe, ampak je neka skupnost oziroma celota mene, ker me poleg glasbe zanima tudi osebnostna rast.« Papirnate ladjice jo spremljajo že od otroštva, ko sta jih z očetom skupaj spuščala po Ščavnici. »To je bilo nekaj najlepšega na svetu in še vedno, kamor koli grem, iz vsakega računa naredim ladjico.«