Tisa Gudžulić

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Obrazi za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Abraham je navadno pomembna prelomnica pri človeku, zato se mi zdi vredno to omeniti.

Zagotovo je prelomnica, a po drugi strani je to še vedno samo številka.

Mislim, da nas veliko bolj opredeljujejo življenjske izkušnje kot pa leta sama.

Pomembnejše se mi zdi, da ohraniš iskrico, radovednost in voljo do življenja. Imam veliko prijateljev svoje generacije in letos imamo celo serijo praznovanj petdesetletnic. In zanimivo je, da vsi še vedno delujejo zelo mladostno. Generacije se očitno razlikujejo. Spomnim se svoje babice pri petdesetih – bila je tipična babica s pričesko vred. (nasmešek) Občutek imam, da so ljudje danes v povprečju videti vsaj desetletje mlajši. Danes živimo bolj aktivno, bolj zdravo, dlje ostajamo v pogonu in imamo manj časa razmišljati o starosti.

Torej še nimate kakšnih bolečin v križu ali podobnih težav, ki naj bi jih prinesla leta?

Za zdaj še ne, na srečo. (smeh) Mislim pa, da je treba z leti bolj redno hoditi na zdravstvene preglede. Če avto redno vozimo na tehnične preglede, se mi zdi prav, da skrbimo tudi zase in za svojo zdravstveno sliko. Predvsem pa je pomembno, da ostaneš aktiven. Da se ne zasediš. Če moram sama zaradi snemanja vstati ob petih zjutraj ali še prej in delati 12 ur, mi ni težko. Ljubezen do dela in adrenalin naredita svoje. Na prost dan pa ne grem več spontano na Šmarno goro, na to se moram že malo bolj mentalno pripraviti. (smeh)

Kako pa kot pripadnica generacije X menite o družbenih omrežjih in digitalizaciji?

Mi smo še analogna generacija. Odraščali smo s stacionarnimi telefoni, kasetami in brez interneta. Umetna inteligenca nam ni pomagala pri domačih nalogah in diplomah. Digitalizacija je prinesla veliko dobrega: hitrost, dostopnost, učinkovitost. Po drugi strani pa me včasih utrudi, da za vsako stvar potrebuješ novo aplikacijo in moraš ves čas nekam vpisovati svoje podatke.

Sem tudi malo nostalgična po časih, ko si v restavraciji dobil meni, ne QR-kode, in ko telefon ni ves čas zvonil ali pošiljal obvestil.

Danes smo vsak dan soočeni z ogromno vsebinami, hitrimi formati in informacijskim hrupom, kar vpliva tudi na našo koncentracijo. Zdi se, da je okoli nas vse več hrupa.

Kako prisotni pa ste sami na družbenih omrežjih? Ta so postala že skoraj nujna za vse znane osebnosti.

Družbena omrežja so šla skozi zanimivo transformacijo. Na začetku so bila namenjena povezovanju, danes pa ti algoritmi kažejo vse kaj drugega kot ljudi, ki jih dejansko poznaš. Zdi se tudi, kot da ne obstajaš, če nisi na družbenih omrežjih, kar je kar zanimiva definicija obstoja. Zato poskušam najti ravnovesje. Facebooka nimam več, menda pa obstaja kar nekaj lažnih profilov z mojim imenom, zato upam, da ljudje vedo, da se za njimi lahko skrivajo prevaranti. Instagram uporabljam, a precej bolj zadržano kot včasih. Nisem človek, ki bi delil vsak svoj korak ali vsak obrok.

Tisa Gudžulić

Na družbenih omrežjih kroži posnetek Drew Barrymore, ki pravi, da v svojih letih ne želi več nositi modrčka in da ji je vseeno za mnenje drugih. Kaj si mislite o tem?

Mislim, da je želela povedati predvsem to, da z leti dojameš, da res ni pomembno, kaj si bodo drugi mislili – sploh ljudje, ki te ne poznajo. V tem kratkem času, ki ga imamo, je nepomembno, kaj nosiš oziroma v kaj si oblečen. Veliko preveč energije včasih porabimo za nepomembne stvari in za to, kako nas bodo drugi dojemali. Ljudje radi predalčkajo, jaz pa menim, da naj vsak živi, kot mu ustreza. Svoboda je verjetno tudi to, da končno nehaš razlagati samega sebe drugim.

Koliko sicer sledite modnim trendom?

Moj slog je bolj minimalističen, športno-eleganten, včasih tudi rahlo boemski in tak je že leta. Modo spremljam, in če mi je kak trend všeč, ga z veseljem posvojim. Ne sprejemam pa vsega, kar je trenutno »in«, ker ni vse za vsakogar in tudi meni ni vse všeč.

So vaše prioritete danes drugačne kot pri dvajsetih?

Razmišljanje je danes zagotovo drugačno. Ne bi pa rekla, da sem se kot osebnost bistveno spremenila. Še vedno me zanimajo nove stvari, rada potujem in spoznavam ljudi, ne maram površinskosti in površnosti …

Opazim pa, da se z leti ljudje znamo bolj postaviti zase in bolje postavljati meje – in to je precej osvobajajoče. Vsako obdobje prinese svoje. V dvajsetih in tridesetih nisem zamudila nobenega koncerta ali druženja. Danes pa te potrebe ni več. Ne zato, ker ne bi mogla, ampak ker sem veliko tega že doživela. Še vedno pa grem z veseljem na kak koncert. Fokus se preprosto spremeni.

Danes mi bolj ustrezajo manjše družbe in pogovori. Bi pa z veseljem kdaj tudi zaplesala, a imam občutek, da za mojo generacijo ni ravno veliko klubov. (nasmeh)

So v Londonu boljši prostori za take priložnosti?

London je ogromno mesto, zato je logično, da je tam ponudba občutno večja – za vse generacije in okuse. Sama sem tam večinoma delovno. Ko grem ven, grem predvsem na večerjo, razstavo, v kino ali gledališče.

Ste danes bolj izbirčni glede ljudi, ki jih spustite blizu?

Danes precej jasno ločim med znanci, kolegi in pravimi prijatelji. Včasih je bilo to vse bolj pomešano. S prijatelji že leta ohranjamo lepe odnose, in to mi veliko pomeni. Prijateljstva se z leti spreminjajo. Ljudje so zaposleni in prav je, da to razumemo brez zamer ali slabe vesti. Je pa treba tudi prijateljstva negovati. Pomembno mi je, da ko se z nekom vidiš, ni občutka, da je vmes minil čas. V prijateljstvu mi je pomembno, da si slišan in da znaš tudi poslušati. Da si skupaj polnimo baterije, ne praznimo.

Tisa Gudžulić

Vaš življenjski slog je precej nenavaden: veliko ste na poti, snemate v tujini, partnerja imate v Trstu …

Ne bi rekla, da je nenavaden, je pa nerutiniran. Z Luco živiva skupaj – bodisi v Trstu bodisi v Ljubljani. Snemanja pa so projektno delo, zato grem za določen čas tja, kjer je projekt. Takrat spoznaš nove ljudi, si v drugačnem okolju, se veliko naučiš in potem prideš domov poln zgodb. Če me dlje ni, me partner tudi obišče. (nasmešek)

Verjetno se zdaj že zelo hitro spakirate, glede na to, da imate toliko prakse?

(nasmešek) Res je, kar hitro. Naučila sem se uporabljati t. i. kapsulno garderobo – izbereš oblačila v nevtralnih barvah, ki jih lahko med seboj kombiniraš. Večinoma gre za klasične kose: nekaj elegantnega, nekaj za vsak dan, par čevljev in kakšen modni dodatek. In nenadoma imaš veliko kombinacij brez pretiranega razmišljanja. Je pa res, da vedno dodam še kak kos preveč, ki ga potem sploh ne potrebujem.

V zadnjih letih se precej govori o tem, da je filmski posel v krizi. Pretočne platforme so spremenile sistem, producenti stiskajo pri budžetih, snema se tam, kjer države ponujajo davčne ugodnosti … Ste opazili, da so se razmere poslabšale?

Mislim, da je v našem poklicu – in življenju na splošno – edina konstanta sprememba. Gre za živ organizem, ki se ves čas spreminja. Ne bi rekla, da filmska industrija razpada, se pa zagotovo preoblikuje, postavlja drugače. Res je, da ljudje danes manj hodijo v kino, predvsem po pandemiji, ko smo se navadili gledati filme doma na pretočnih platformah. Ampak hkrati še obstajajo filmi, ki napolnijo dvorane, tako da se mi zdi, da ni preprostega odgovora. Glede evropskih igralcev bi rekla, da je danes po eni strani dostop lažji, predvsem zaradi »self-tape« avdicij in dejstva, da se veliko mednarodnih produkcij snema tudi v Evropi. Po drugi strani je konkurenca ogromna, tako da je morda vstop lažji, a priti do konkretne vloge ni nič manj zahtevno.

Zagotovo. In vi ste imeli v zadnjih letih kar nekaj projektov.

Imela sem precej sreče, da sem med pandemijo lahko delala. Takrat sem snemala Beso v Črni gori, Jacka Ryana v Dubrovniku in pri nas serijo Ja, Chef. To je bil v tistem času privilegij. Kljub vsem izzivom v industriji je najlepši del, ko snemaš – ko si del zgodbe in se preleviš v lik. To je magično in to me žene. Takrat si kreativen, si del ekipe, kjer vsi delajo za to, da se zgodba s papirja prelevi v film. Vsak doda svoj košček in nastane posebna energija. Igralski poklic je mešanica moči in ranljivosti. Po eni strani moraš biti vztrajen in trden, po drugi pa izjemno odprt in intuitiven.

Tisa Gudžulić

Kaj pa vpliv UI? Tudi ta že ustvarja prve igralce …

Upam, da nas umetna inteligenca ne bo nadomestila. Ko vidiš globoke ponaredke posnetkov znanih igralcev ali umetno ustvarjeno glasbo, se res vprašaš, kam to vodi. Pomembno sporočilo v tej smeri je nedavna odločitev ameriške filmske akademije, ki je jasno začrtala meje glede uporabe umetne inteligence pri ustvarjanju filmov in s tem vsaj delno zaščitila avtorsko delo igralcev in ustvarjalcev. A gledališča in žive prisotnosti na odru umetna inteligenca ne more nadomestiti – in prav to je verjetno nekaj, kar bo za vedno ostalo.

Kako prepoznavni ste danes na svetovnem trgu? Vas pokličejo za vlogo ali še hodite na avdicije?

Še vedno hodim na avdicije. Londonski kasting direktorji me poznajo, vsaj tisti, s katerimi sem že delala, ampak to ne pomeni, da vlogo kar dobiš. Ko pride projekt, ti direktorji iščejo primernega igralca, in če ustrezam, pošljejo ponudbo za avdicijo moji agenciji. Oziroma ko moja agencija vidi, da je zame primerna vloga, pošljejo neke vrste prijavo, potem pa se kasting direktor odloči, ali te želi na avdiciji ali ne. Že za to, da prideš do avdicije, je torej velik sistem. Kaj šele, da jo uspešno opraviš.

Zakaj pa ne pokličete Margot Robbie, s katero ste se spoprijateljili med snemanjem Volka na Wall Streetu. Ona je zdaj tudi producentka svojih projektov …

(smeh) Ta pristop je bolj »balkanski«. V tujini, na zahodu, to ne deluje tako. Tudi ni v moji naravi. Veliko ljudi mi je reklo, da bi morala biti bolj agresivna, ampak tega ne znam in tudi nočem. Nisem tip človeka, ki bi si vrata odpiral s komolci.

Ali pa samo niste dovolj obupani ...

(smeh) Mislim, da ne bi nič pridobila s tem, da bi pritiskala. Poleg tega me je že povabila v svoj prvi film, ki ga je producirala pred leti. Film se je imenoval Terminal.

So zaradi krize tudi v tujini vse nižji honorarji za igralce?

Odvisno je od tega, kaj delaš, s kakšno produkcijo in kdo si. Načeloma so honorarji v tujini višji od slovenskih – ne toliko, kot bi si kdo mislil, saj nekateri verjamejo, da tam milijoni kar padajo. (nasmešek) Ni tako. So pa višji, in če imaš dober projekt, si lahko nekaj časa miren. Potem pa spet začneš znova …

Vas je kdaj skrbelo, kako boste finančno zmogli, ko ni bilo prav dosti avdicij?

Seveda. Kot svobodnjak ves čas živiš z neko negotovostjo. Naučiš se »srfati« med obdobji – ko je delo, moraš misliti tudi na čas, ko ga ne bo. Ni redne plače, ni bolniške, ni varnosti. Ampak se naučiš živeti s tem. To ni poklic za ljudi, ki potrebujejo stabilnost. Ni jasnih navodil, prilagajaš se sproti. Hkrati je treba vedeti, da ni vse odvisno od tebe, ampak tudi od dogajanja v svetu in industriji. Dokler gre, gre. Če ne bo šlo, pa se bom preusmerila kam drugam.

Imate torej že rezervni načrt?

Iskreno – nočem ga imeti. Seveda razmišljam o različnih idejah, ampak dokler lahko živim od tega, kar delam, vztrajam …

Projekti, kot so bili Volk, Danny Collins ali Divja češnja, vam verjetno dajo veliko potrditev, da ste na pravi poti?

Zagotovo. Dobiš potrditev, pa tudi konkretno referenco. Kasting direktor vidi, da si že bil del večjih projektov ali stalne zasedbe serije, in to nekaj šteje. In ja, če si delal z velikimi imeni, tudi to šteje. Več delaš, več možnosti se odpira. Res pa je, da večina igralcev vzame, kar dobi. Ne poznam skoraj nikogar, razen morda Margot, ki bi si lahko res sam izbiral projekte.

Ste kakšno vlogo že zavrnili?

Takoj po Volku z Wall Streeta sva se z agentom odločila, da zavračava pretirano seksualizirane vloge. Želela sva se usmeriti v bolj kompleksne, dramatične like. Sčasoma tudi leta naredijo svoje – nekaterih stvari pri dvajsetih preprosto ne bi znala odigrati. Recimo v seriji Divja češnja sem imela zelo zanimivo vlogo. Na začetku vloga deluje hladna, distancirana, kot da ji je vseeno za vse in nikomur ne zaupa, potem pa jo tragedija pripelje do zloma in zelo globokih čustev. Takšne, večplastne vloge so mi najljubše. Nihče ni samo dober ali samo slab, v vsakem od nas je cela paleta občutij, razmišljanj in protislovij. In prav to se mi zdi pri igranju najbolj zanimivo. Kompleksnost me bolj zanima kot popolnost. Zanimivi liki so tisti, ki imajo razpoke.

Nekoč je veljalo, da za igralke v srednjih letih ni pravih vlog. Ampak tudi to se je spremenilo, kajne?

Danes je zagotovo več vlog za ženske kot nekoč. Nisi več takoj odpisan, možnosti je precej več. Verjetno tudi zato, ker se je družba spremenila in se spreminja. Ženske ostajajo aktivne dlje časa, prevzemajo različne vloge v poslu, javnem življenju, tudi politiki, hkrati pa še nosijo tudi tradicionalne vloge mater in žena. Ta širina se vse bolj odraža tudi v scenarijih in zgodbah, ki jih danes gledamo.

Ste kdaj od producentov ali režiserjev dobili kakšno neprimerno povabilo?

Ne, nikoli. Ko sem začela v tujini, sem bila stara že več kot 30 let. Delala sem pri velikih produkcijah in nikoli nisem bila postavljena v neprijetni položaj. Morda k temu prispeva tudi določena samozavest, ki jo ženska pridobi z leti, da so morebitna neprimerna povabila že vnaprej »blokirana«. Pri vseh projektih sem se počutila sprejeto in spoštovano.

Vas bomo morda kmalu spet gledali v kakšni zanimivi tuji ali domači produkciji?

Pravkar sem končala snemanje filma. Gre za domač projekt z zelo zanimivo, nekoliko mitološko vlogo. Več bom lahko povedala, ko bo film ugledal luč sveta. Kmalu začenjam priprave na še en slovenski film. Morda pa se obeta tudi kaj v tujini. (nasmešek)

Tisa Gudžulić