Mateja Jordović Potočnik

»Ko si na vrhu, te vsi trepljajo po ramenih, ko skleneš svojo pot, pa si, kljub obljubam, prepuščen samemu sebi. Nikoli se nisem zanašala na obljube, temveč sem verjela vase in v svoje delo,« pove Alenka, ki je skupaj s partnerjem, nekdanjim hokejistom Edvinom Karahodžićem, s katerim imata dva otroka, pred 22 leti na Jesenicah odkupila staro hišo in jo spremenila v gostilno in penzion EjgA. Nekdaj odlična športnica Alenka je postala tudi zelo uspešna podjetnica. Brez dlake na jeziku pove, kaj ji je dal šport in kako vztrajati v poslu.

• Alenka Dovžan kot gostinka navdušuje s slaščicami. Njene recepte lahko najdete tukaj. 

Kako preživljate letošnjo zimo? Je bilo že kaj »službenega« smučanja, pa tistega za dušo?

Zelo delovno. (smeh) Ne spravim se več na smuči. Ne boste verjeli, ne vem, ali sem dvakrat smučala v treh letih. Glede na to, da so zime takšne, kot so, nimam motivacije za smučanje. S toliko umetnega snega in ledenimi progami smučanje ni več smučanje, ampak drsanje s smučmi. Pred nekaj leti sva s partnerjem Edvinom alpske smuči zamenjala za tekaške. Tako v veliko krajšem času narediš veliko več za svoje zdravje in kondicijo, medtem ko si je za klasično smučanje treba vzeti ves dan. Tega časa pa v podjetniškem vrvežu preprosto nimam. Smučanje imam sicer še vedno rada, ampak na naravnem snegu.

Kakšne pa so bile zime vaše mladosti?

Ko sem še obiskovala osnovno šolo, je bilo čisto običajno, da je že v začetku decembra zapadlo več kot meter snega, ki ga ni zmanjkalo do konca marca. Otroci smo bili obuti v »mumbo« škornje, v katere smo dali še polivinilaste vrečke, da nam ni premočilo nog. Dobivali smo se pred blokom, iz kleti potegnili smučke in sanke, delali skakalnice in snežake. Nazadnje je bilo, ironija, toliko snega med korono, ko je bilo vse zaprto. V mojem otroštvu je bilo super vzdušje, otroci smo se družili in igrali.

V smučanju pa sem pristala zato, ker je bilo to najbolj običajno in drugega niti ni bilo. Že kot otrok sem bila nadarjena za različne športe. Starši in otroci pa smo se odločali za tiste, ki jih je ponujala šola. Tako sem do 11. leta s prijateljicami hodila h gimnastiki, nato na šolska atletska in smučarska tekmovanja. Učitelji so na podlagi tega, kako smo se izkazali na šolskih dejavnostih, usmerjali starše in jim svetovali glede športa.

Vse smo počeli v okviru šole in sklopu klubov v popoldanskem času. Bilo je nepredstavljivo, da bi starši kam vozili otroke na treninge in tekme ali za to plačevali celo bogastvo. In ker gimnastika na Jesenicah ni bila ravno močna, za atletiko bi bilo treba dlje, preseliti pa se nismo nameravali, sem pristala v smučanju. Ker je bil oče skakalec, bi se verjetno pridružila skakalni ekipi, a ženskih skokov takrat še ni bilo. Tako pa sem šla takrat v najmočnejši smučarski klub Jesenice.

Mateja Jordović Potočnik

Koliko dela pa so imeli starši z vašim smučanjem?

Nekaj že. Oče mi je pripravljal smuči, mami pa je skrbela za malico, topel čaj in sendviče. Ko sem začela trenirati, je večino organiziral klub. Na treninge so nas vozili s kombiji izpred zdravstvenega doma, otroci smo šli kar sami peš od bloka. Vso opremo smo nosili sami s seboj. Odhod je bil ob 7. uri zjutraj, prihod ob enih, dveh. S seboj sem poleg opreme imela nahrbtnik z malico. Doma smo imeli samo en avto, ki so ga starši potrebovali za v službo.

Prvič sem šla na ledenik v Avstrijo pri 15 letih. Takšno smučanje, kot je zdaj, je mučenje za otroke. Moja hči Nika je poskusila, a je bilo preprosto preveč naporno. Ker ni snega, so otroke ob pol šestih zjutraj vozili na smučanje v tujino, vračali so se ob petih popoldne. V temi je šla, v temi se vrnila. Vmes pa ves dan jedla samo sendviče.

To me zelo moti, ker to ni več smučanje, a se o tem premalo govori. Otroci namreč sploh ne smučajo več, temveč se z bliskovito hitrostjo spuščajo po živem ledu. Še nikoli ni bilo toliko padcev, takih hitrosti in tako hudih poškodb! Proge polivajo z vodo, da so še bolj ledene in vzdržljive. To je, kot da bi se vozili po betonu. Ko se smučarji danes peljejo, za njimi sploh ni videti tiste meglice, ki se je včasih za nami, ko smo smučali po naravnem snegu.

Zato kapo dol tistim, ki se sploh upajo spustiti v takem. V hipu te lahko vrže iz ovinka in nimaš šans, da to izpelješ. Ne bom pozabila svojega prvega nastopa na svetovnem prvenstvu, ko sem šla s številko 52. Vedela sem, da ne grem za rezultat, temveč za izkušnje. Luknje so bile do trave. Takrat so obračali 15 najboljših, nato so šli na 30. Luknja te je kar pojedla. Zdaj pa so navori divji. Smučajo s karving smučmi, ki se napnejo kot lok, mi smo s sulicami sekali zavoje.

Kar nekaj časa je minilo, odkar ste imeli zadnjo tekmo. Kako zdaj gledate na tista leta, ko ste garali za zmage?

To ni primerljivo. Takrat so bile vrednote drugačne. Že takrat, ko smo smučale z Urško Horvat, Natašo Bokal, Špelo Pretnar, Katjo Koren in drugimi, je začelo počasi iti v drugo smer, v smer individualizacije, ko ima vsaka tekmovalka svojo ekipo fizioterapevtov, pomočnikov, trenerjev, serviserjev … Ko smo me tekmovale, smo imele enega trenerja, ki je rekel, tu boste trenirale, to boste naredile.

Hvaležna sem za romantiko, delovale smo kot ekipa, držale skupaj, si veliko pomagale, vzdušje je bilo čisto drugačno. Bolj kot zmaga ene je bil pomemben ekipni rezultat. V začetku sem smučala v vseh štirih disciplinah, potem pa smo se počasi odločale, ali bomo v hitrih ali tehničnih disciplinah. Saj SZS ni imel dovolj denarja za to.

Potem pa so počasi prišle tuje tekmovalke, med njimi Pernilla Wiberg in Janica Kostelić s svojima ekipama, in imele vse prilagojeno sebi, tako so lahko smučale v vseh disciplinah. Tako je bilo mogoče povsod nizati dobre rezultate. Za to je pa potrebno veliko denarja. Zdaj je strogo ločeno. Smučanje gre v po poti tenisa. Popolnoma individualen pristop.

Kako povezane smo bile, je čutiti še zdaj, saj se slišimo skoraj vsak teden, praznujemo rojstne dneve in druge obletnice. Še vedno smo kot sestre. Smučarija ni kot drugi športi. Zdoma si po 250 dni na leto, skupaj ješ, spiš, treniraš … Včasih ne greš domov po mesec dni. Me smo se družile tudi s tujimi smučarkami, še zdaj smo povezane. Na koncu ne štejejo rezultati, ko se dobimo, se nikoli nobena ne spomni, kakšen rezultat smo dosegle na tekmi, temveč kakšne traparije smo ušpičile.

Mateja Jordović Potočnik

Kolikšna pa je bila cena uspeha? Ste ga drago plačali?

Na to ne gledam tako. Vsega potrebnega za življenje sem se naučila skozi šport. Tudi svojih otrok nisem znala vzgajati drugače kot skozi šport. Današnje otroke preveč zavijamo v vato. Saj so tudi nam starši vse oprali in nas nahranili, a na startu si bil sam, in ko začneš nizati dobre rezultate, te dober rezultat zastrupi. Enostavno je tako, ko ti gre dobro, ko pa ti ne gre, ti ostane družina. Dobro se je že kot otrok naučiti pobirati. In tega se naučiš tudi skozi odrekanje, ko je treba sam nositi torbe, smučke …

Vsega potrebnega za življenje sem se naučila skozi šport. Tudi svojih otrok nisem znala vzgajati drugače kot skozi šport. Današnje otroke preveč zavijamo v vato.

Velikokrat je bilo veliko parov smuči, denimo deset parov na eno tekmovalko. Tega ne more serviser narediti sam. In pa z vso to prtljago na letališče, čekirati, nositi naokoli. Me smo to toliko vlačile naokoli, da mi je še danes nepojmljivo, kako smo zmogle same. Tako da še danes nimam s pakiranjem in prtljago nobenih težav. In ko delam catering, z lahkoto vse spakiram in znesem do naročnika. Malo čutim hrbet, a stisnem zobe ... (smeh)

Naučile smo se prevzemati odgovornost, kar številnim mladim danes manjka. Vsak večer smo imele sestanek, na katerem so nam predstavili program za naslednji dan, same pa smo si morale izračunati, da ni nobena zamudila na start. Če moja otroka danes nehata trenirati, sem vesela, da sta šla skozi ta proces, saj jima bo v življenju lažje.

Bi lahko celo rekli, da je bilo vse to garanje in odrekanje smiselno?

Ja, ker mi zaradi tega ni bilo nikoli nič težko. V smučanju pa tudi nisem bila »projekt« staršev. Tega je danes preveč. V Sloveniji imamo kopico dobrih športnikov, slišijo pa se kritike, da v smučariji nismo več to, kar smo bili. Takrat je bilo v smučariji toliko dobrih tudi zato, ker drugega v lokalnem okolju ni bilo in je večina talentov pristalo v smučanju. Zagotovo pa smo postali tako dobra generacija, ker smo tudi mi imeli vzornike – denimo Matejo Svet, Bojana Križaja, Roka Petroviča. Vsi smo jih gledali z velikimi očmi pred televizorji.

Danes imajo otroci na izbiro veliko športov. Zato smo postali prepoznavni tudi v drugih športih. Imamo Dončića, Kopitarja in njima podobne … Po drugi strani pa je vse podrejeno tekmovalnosti, ne gleda na to, da bi se otroci na treningih imeli tudi fino in se ne samo trudili za rezultate. Jaz nisem smučala, da bi zmagovala. Meni je bilo fino, da smo se družili. Zmaga je bila postranska stvar. Mi na Gorenjskem nismo mogli igrati nogometa, ker je bilo pet mesecev vse pod snegom. Tako nas je bilo na startu smučarskih tekem po 150.

Zdaj pa je v vsaki generaciji po deset tekmovalcev. Med drugim pa so se zelo razvili nogomet, rokomet, košarka … Nikoli nisem trenirala zaradi privilegijev, ki bi jih prinašalo smučanje. Vseeno pa je bilo lepo, ko so sošolci hodili v šolo, mi pa na tekme v Ameriko in mimogrede videli Hollywood. V »mojih« časih je bila velika vrednota iti na olimpijske igre, zdaj pa vidim, da za otroke to niso več sanje. Zlasti v individualnih športih se mladi po končani srednji šoli vse pogosteje odločajo za odhod v Ameriko, kjer združujejo študij in šport.

Mateja Jordović Potočnik

Kako pa ste doživeli in preživeli konec kariere? To najbrž nikoli ni lahko ...

Nehala sem dovolj zgodaj, pri 27 letih. Ko sem se odločala za to, sem s sredine proge gledala modra in rdeča vratca in se vprašala, ali je smisel življenja, da se borim in podim samo za stotinke. Če hočeš biti še boljši, moraš še več delati in vlagati. Imela sem težave z zdravjem, astmo in alergijo. Obenem pa sem bila zelo utrujena. Z Edvinom sva skupaj od 18. leta in sva od nekdaj načrtovala življenje po karieri. Takrat se od smučanja ali hokeja ni dalo živeti do konca življenja. Zato vsakemu športniku polagam na dušo, naj razmišlja, kaj bo počel po karieri. Za žensko je še teže. Če hočeš ustvariti družino, je športna kariera še krajša. Če gre v trenerske vode, si spet od doma več kot 200 dni na leto. In to je težko usklajevati z družino.

Ko sem se odločala za to, sem s sredine proge gledala modra in rdeča vratca in se vprašala, ali je smisel življenja, da se borim in podim samo za stotinke.

Koliko je smučanje še šport, koliko pa posel?

Zdaj je ves šport postal biznis. O tem bi bilo treba ozaveščati starše, saj se res pretirava. Tekmovalnost se je preselila za pet let navzdol. Pričakuje se, da so že 15-letni otroci profesionalci. Vse je postalo biznis. V vrhunskem športu ni več romantike. Otroci nimajo več na voljo športnih aktivnosti na amaterski ravni. Že pri nižjih jih razvrščajo, kdo je dober in kdo ni. S tem se otrokom dela krivica.

Zdaj je ves šport postal biznis. O tem bi bilo treba ozaveščati starše, saj se res pretirava.

Če to primerjam s šolo: če nekdo ni odličen že v nižjih razredih, to še ne pomeni, da ne bo zdravnik. Ravno zato gredo otroci v gimnazijo, da imajo več časa za odločanje, kaj si želijo početi. Treba jim je dati ta čas. Mojstrana ima 18 (!) olimpijcev, vsi prihajajo iz zimskih športov. V Sloveniji lokalne skupnosti ne zdržijo več vzdrževanja športnih objektov. Šport pri nas še vedno deluje na klubskih in društvenih ravneh, kjer je denarja vse manj.

Težava je tudi kader, ker jih to veliko opravlja po službi ali pa v pokoju. Skrbi me, ko bo teh entuziastov zmanjkalo. Mi smo trenirali še v nekdanji skupni državi, zdaj se vsaka občina sama ubada s tem. Bilo bi fino, da bi imeli koncept na ravni države. Če gledam samo v svoji bližini, od Kranjske Gore do Radovljice, se ne moremo dogovoriti, kje bodo plavanje, smučanje, nogomet, hokej, atletika. Ne more biti povsod vse. Če bo država vlagala v šport na lokalni ravni, bo to največja dota, ki jo lahko damo otrokom.

Ste se s sotekmovalkami družili tudi po koncu sezone?

Druga drugo smo bodrile in spodbujale. Bile smo približno vse dobre, hkrati pa ista generacija. Ne samo takrat, še zdaj smo povezane. Skupaj smo rasle kot v internatu, skupaj jedle, pile spale. Še zdaj smo si v oporo, si pomagamo. V »običajnem« življenju si človek izbira prijateljice, tu smo bile sodelavke in dobra ter povezana ekipa.

Mateja Jordović Potočnik

Kakšen mora biti človek, da je sposoben vložiti toliko trdega dela v en sam cilj? Je tekmovalnost prirojena ali pridobljena?

Malo je odvisno od značaja, veliko od okoliščin. Naj povem samo to, če govorimo, da so naše smučarke slabe, da niso konkurenčne. V vsakem športu je med top 20 velika konkurenca. Mikaela Shiffrin in Lindsey Vonn prihajata iz držav, kjer jima je omogočena stoodstotna obravnava. Za to je pa potreben denar. Uspeh je zmes vsega. To si Slovenci težko privoščimo, ker smo iz majhne države. Veliko je odvisnega tudi od materiala.

V »mojih« časih so vse ekipe testirale deset parov smuči, jih nato zmanjšale na tri in delale s temi. Nato si dobil za celo sezono en model smuči, ki ti je najbolj ustrezal. Danes pa za tiste, ki imajo dovolj denarja, tovarne izdelujejo smuči individualno. Odstopanja smo reševali po domače. V smučarske čevlje smo dali »kajlice« in šli. Ko sem začela smučati, mi je oče govoril: »Kakšna smuča, važna je noga!« Tako si nisem nikoli dovolila prelagati odgovornosti na smuči ali serviserje, temveč samo nase. A če hočeš biti danes popoln, je pomembno vse.

Se je bilo po koncu kariere težko privaditi na to, da ste več doma, da ste mama in opravljate tista »gospodinjska« dela?

Prav zato sem nehala, ker sem imela dovolj nomadskega življenja. Hotela sem posel, da bom doma in sama svoj šef. Ker so bili Edvinovi v gostinstvu, sva izbrala to. Ko smo hodili po Avstriji, Švici, Nemčiji, so vsi smučarji izhajali iz penzionov, živeli na smučišču. Redkokateri tekmovalec je prišel iz drugačnega okolja.

Želela sem si mini penzion. Iskala sva v Kranjski Gori, a nama ni bila dosegljiva. Ko se je na Jesenicah prodajala stara hiša, sva jo odkupila in počasi dogradila. Ni mi žal. Učila sem se na napakah drugih športnikov. V Sloveniji je prehod iz športnega v normalno življenje zelo krut. Ni koncepta. Ko nehaš, je vsega konec in si pozabljen. Z

amerim politiki in sem se odmaknila od tega. Veliko so obljubljali, da bodo poskrbeli za neke spremembe, ampak šport je za državo vedno samo problem. Jaz sem si ustvarila svoj posel in sem zadovoljna: ko je delo, delamo na polno, ni mi težko v soboto, nedeljo, za praznike. Ko je mrtva sezona, pa si privoščim dopust.

Kako vam v gostinstvu pomagajo izkušnje iz športa?

V 20 letih smo prestali veliko sprememb in šli skozi veliko faz. Velika prednost je, da sva sama, da sva lastnika in se lažje prilagajava novostim. Pred petimi leti, ko je bilo že slutiti krizo z delovno silo, sva del gostilne predelala v sobe in sem bliže sanjam o mini penzionu. Tujci so spoznali, kaj imamo v Sloveniji – veliko narave. Ko pridejo, so navdušeni. Od Kranjske Gore do Bleda je zaradi podnebnih sprememb že dolgo poletna sezona močnejša od zimske. Se pa srečujemo s celim kupom birokratskih ovir. Pri nas bi moralo biti gostinstvo zapeljano drugače – sploh v primerjavi z Avstrijo – denimo na Koroškem, Tirolskem in še marsikje ni računov in davčnih blagajn. Imajo pavšal in s tem manj birokracije. Zaposleni lahko pridejo delat za tri mesece in gredo. Pri nas pa zakonodaja tega ne omogoča. Zato so težave s kadrom.
Tudi vaša otroka sta v športu. Kakšna mama ste?

Imam srečo, da moja otroka nista potrebovala veliko vzgoje. Sama sem se vsega potrebnega za življenje naučila v športu. Enako je z otrokoma. Včasih bi bila vesela, če bi bila malo bolj flegmatika in bi stvari jemala bolj lahkotno. Da bi izpustila kakšen trening, če je bil kateri drugi preveč naporen. Pa pravita, da ni šans. Sama naredita vse za šolo, zelo zgodaj sva ju vzgajala za prevzemanje odgovornosti. Nikoli nisem bila ne preveč stroga ne popustljiva. Nekako poskušam voziti po srednji poti. Karkoli počneš, te mora osrečevati. Če otrok tega nima v sebi, ga boš porival do 15. leta, potem se ti bo upiral. Zato je dobro, da otroci sami izberejo, kaj si želijo početi. Ti pa jim moraš zaupati, da najdejo nekaj svojega. To ni nujno samo šport, lahko je tudi hobi, glasba ...

Kaj pa počneta?

Sin je v Domžalah, igra nogomet, hči je stara 16 let. Oba sta šla na srednjo gostinsko in turistično šolo, tako da imam upanje, da bosta morda nekoč prevzela to, kar sva midva zgradila. Sin je zelo vpet v nogomet, hčerko, ki je tudi zelo dobra atletinja, pa zanima tudi delo v gostilni. Poleti že pomaga za točilnim pultom. Niko tudi vleče na študij v Ameriko, pri tem jo podpiram. Prav se mi zdi, da sanjata svoje sanje, obenem pa imata podporo, in če se jima bo kaj zalomilo v športu, ju doma čaka služba. (smeh)