Pohvale in objemi so čudoviti darovi, ki krepijo občutek naše vrednosti in povezanosti z drugimi, a če jih v otroštvu nismo (s)poznali, so nam lahko v odrasli dobi v velik izziv. Kljub temu imajo neverjetno zdravilno moč, ki jo lahko odkrijemo skozi vztrajno in sočutno delo s samim sabo.
Imena klientov in nekatere njihove osnovne karakteristike so spremenjeni zaradi varovanja njihove identitete, zgodbe pa so povsem resnične.
Ula, 28-letna ženska, je prišla na terapijo s praznim pogledom, polnim bolečine. Na začetku je bila zelo redkobesedna, stavke je nenehno prekinjala, kot da bi vsaka izgovorjena misel dodatno obtežila njeno že tako utrujeno telo. »V resnici ne vem, ali sem sploh vredna, da se ukvarjate z mano,« je zamrmrala na prvem srečanju.
Njena življenjska zgodba je bila resnično pretresljiva. Dolga leta hudega fizičnega in psihičnega nasilja, ki so ji ga povzročali njeni najbližji, so Uli pustila neizbrisljive sledove. Poskušala jih je skriti, a so bili vseeno očitni v njeni drži, govoru in strahu v očeh. Med pripovedovanjem je večkrat utihnila, kot da bi potrebovala čas, da sama sebe prepriča, da so besede, ki jih obotavljivo izgovarja, njena realnost, ne pa kakšna grozljiva zgodba, ki jo je prebrala v knjigi. »Vedno so mi govorili, da sem ničvredna. Pa neumna, debela in nesposobna za karkoli,« je skrušeno pripovedovala.
Njena.si
Prvi koraki v samostojno življenje: Kako zavarovati svoje stanovanje?
Ta stavek se je globoko zarezal vame. Koliko ljudi tiho nosi s sabo to bolečino, ker niso nikoli doživeli osnovnega občutka sprejetosti in varnosti! Z Ulo sva se terapevtskega dela lotili zelo počasi. Prvi tedni terapij so bili namenjeni predvsem stabilizaciji njenega telesa in uma. Mlada ženska se je učila dihalnih in drugih tehnik, da bi ji pomagale umiriti nenehen občutek ogroženosti, pozneje, ko se je njeno telo že malo umirilo, je začela spoznavati tudi, kako naj poskrbi zase. »Zjutraj ali zvečer poskusite zapisati vsaj eno stvar, za katero ste hvaležni tisti hip,« sem ji predlagala.
Sprva se ni mogla spomniti ničesar. Pomirila sem jo, da je vse v redu. In da se bo morda kdaj drugič spomnila česa. Lahko nečesa, kar bi komu »od zunaj« zvenelo povsem nepomembno ali celo banalno, zanjo pa je zelo dragoceno. Potem je na eno od terapij prišla nasmejana do ušes. »Danes sem si zapisala, da sem hvaležna za svojo vztrajnost. Kolikokrat bi se že lahko predala ali obupala, pa vendarle nisem. Zdaj sem z vsem srcem začutila, da sem res lahko ponosna nase,« je razlagala goreče. Ta navidezno majhen premik je bil zanjo ogromen korak!
Metuljčkov objem
Pozneje sva se veliko pogovarjali o tem, kaj pomeni pohvala ter kako nas lahko objem, iskren in zaupanja vreden, navda z občutkom varnosti in topline. Skupaj sva tudi sestavili seznam drobnih dejanj, ki jih v ljubeči skrbi zase lahko počnemo prav vsi. In to vsak dan. Med drugim sem ji predstavila »metuljčkov objem«: »Prekrižajte roke na prsih, tako da posamezno dlan prislonite na nasprotno ramo, ter se nežno pozibajte, kot bi zibali otroka. Nato se v mislih, lahko pa tudi naglas, pohvalite za vse, na kar ste ponosni v tistem trenutku.«
Ko je to storila prvič, mi je zaupala, da se počuti nerodno, kot da bi delala nekaj, kar ji ne pripada ali česar ni vredna. A počasi je tudi ta majhen ritual, tako pomemben za ranjeno dušo, oropano marsičesa nežnega, postal del njenega vsakdana. Skozi mesece vztrajnega dela je začela Ula spreminjati svoj pogled nase. Med drugim se ji je nekega dne prvič v življenju zgodilo, da se ob prijateljičinem objemu ni zdrznila oziroma pomislila, kaj želi od nje. V preteklosti je namreč prejela vse preveč klofut in brc, bila zaničevana, ponižana ali izsiljevana.
Zdaj je prvič z vsem telesom in dušo začutila, da jo je prijateljica objela, ker jo ima res rada in jo ceni. Čutiti je bilo, da se je v tistem hipu, ko je vse njeno telo izžarevalo velik ponos na svoj napredek, v njej nekaj silovito prelomilo. Ula je začela preteklost vedno bolj puščati za sabo. Njena preobrazba je potekala počasi, v njenem ritmu, kolikor je pač v nekem trenutku zmogla, a spremembe so bile naposled res korenite.
Iskrene pohvale in topli objemi
Tako kot Ula lahko poskusimo tudi mi: z majhnimi dejanji, ki se včasih zdijo zgolj kot drobni kamenčki v mozaiku življenja, v resnici pa imajo večjo težo, kot si sploh lahko mislimo, delamo namreč velike korake na poti proti sebi in (novemu) zaupanju vase. Zato naj bo tovrstnih dejanj prijaznosti in miline v našem življenju in življenju vseh nam ljubih oseb čim več. Sebi in drugim podarimo iskrene pohvale ter tople objeme – to so darovi, ki ne stanejo prav nič, v nas pa puščajo globoke sledi za svetlejše, upanja polne dni.
