Pred leti smo ga v Naši mali kliniki spremljali v vlogi Debevca, kot Lepec je nastopil v Petelinjem zajtrku, tokrat pa nas navdušuje z vlogo inšpektorja Vrenka, ki se 8. januarja z drugo sezono vrača na TV SLO 1. Ves čas je seveda izjemen in nepogrešljiv tudi na odrih Slovenskega mladinskega gledališča, kjer že vrsto let blesti v najrazličnejših predstavah.
Dario, lepo pozdravljeni. Hvala, da ste se odzvali našemu vabilu, kljub temu da ste verjetno polno zasedeni. Kateri projekti so v zadnjem obdobju zahtevali največ vaše energije?
V Mladinskem gledališču smo nedavno imeli premiero igre Žbam!, v kateri smo se igralci moje generacije preoblekli v ženske ter odigrali tekst Simone Semenič v režiji Vita Tauferja.
Gre za komedijo?
Pet igralcev igra pet žensk, ki ustvarjajo predstavo o petih moških. Drama.
Kakšna je vaša vloga v igri?
Igram Dorotejo, režiserko predstave, ki jo nameravajo uprizoriti na ljubiteljskem odru.
Vam je vloga »pisana na kožo«?
Ja, tudi sam sem ljubitelj.
Ste se že večkrat na odru znašli v vlogi ženske?
Mislim, da je tole tretjič ali četrtič. Zanimivo, da vedno pod režisersko taktirko Vita Tauferja.
Navdih za žensko vlogo črpate iz svojega življenja, so vam v navdih dame iz vašega življenja?
Ne. Osredotočil sem se predvsem na lik ženske in njene motivacije za uprizarjanje predstave o moškem šovinizmu.
Povsem drugo življenje in drugi problemi kot v vlogi inšpektorja Vrenka. Zaupajte nam, prosim, kdo je po vašem inšpektor Vrenko, kakšne so njegove življenjske izkušnje, kako ga vi doživljate?
Vrenko je profesionalec. Superioren, neprivlačen, luciden, pameten, izobražen. Čustven, ampak hkrati kontroliran in zato na videz hladen. Ne prenese tega, da ga nekdo vpraša »Kako si?«, če ga to res ne zanima. To je zanj nekaj najhujšega.
Bi lahko našli kakšno vzporednico med vašim življenjem in življenjem inšpektorja Vrenka?
Bi, tudi jaz se ne smejim slabim vicem.
Nekoč ste dejali, da se je Vrenko bolj približal vam, kot ste se vi približali njemu. Kako razlagate te besede?
Najbrž zato, ker takrat nisem imel pojma, kako bi ga odigral (smeh). Lik odkrivam skozi to, kar govori, skozi njegova dejanja, in kako se odziva, kako doživlja ... Začutil sem, da sva si z Vrenkom na nekih področjih na »ti«, drugje se še vedno spoznavava. Z vsakim primerom bolj. Še najbolj pa, ko ugotovim, kje se razlikujeva. Mislim, da sva se bolj približala z Demšarjem kot z Vrenkom (smeh).
Zdi se, da so vloge, ki so vam včasih bolj, drugič manj pisane na kožo. Bi morda lahko, širše pogledano, izpostavili tisto, ki vas najbolj pooseblja?
Ljudje se spreminjamo. In na enak način so se najbrž spreminjale tudi vloge, ki sem jih dobival. Teh je bilo kar nekaj. Posebej mi je ostala v spominu vloga Lepca v filmu Petelinji zajtrk, ker je prva vloga, ki sem jo odigral v prekmurskem jeziku. Prekmurščina mi je pisana na kožo.
Če vas umaknemo z odra in televizije. Kdo je Dario, ki ga mi še ne poznamo?
Dario je igralec, ki se poleti umakne na otok in se tam pogovarja s prijatelji o ribah, olivnem olju, vinu in ovcah, torej o pomembnih stvareh. (smeh)
Kaj pa vam najpogosteje nariše nasmeh na obraz, kaj vas najbolj osrečuje?
Imam punčko, ki je stara sedem let. Ime ji je Rea. In če poznate zgodbe – oče / hči, potem boste to najlažje razumeli. To je moja šibka točka. Enostavno ji ne znam reči ne. (smeh)
Je to tisto, kar vas ohranja mladostnega in vitalnega?
Če je to kompliment, hvala.
Dario, za konec mi zgolj še zaupajte, kakšni so vaši načrti za prihodnost, kje vas bomo spremljali?
Nimam načrtov za prihodnost. Bolj ali manj se vse dogaja z danes na jutri. In tako je tudi prav.
