Mediaspeed

Ob okroglih obletnicah ponovno obudimo vse spomine. Tudi legendarni glasbenik Janez Bončina - Benč jih bo, saj bo letošnje odprtje Festivala Ljubljana, imenovano Poletna noč, posvečeno prav njemu in njegovim največjim uspešnicam. To si šteje v čast, razkril pa nam je tudi, kateri od njegovih hitov je njemu najljubši.

Domači

Razkrivamo podrobnosti sanjske poroke glasbenika Martina Juharta

Domači

Gad Anže Zavrl doživel veliko srečo v nesreči

»Šele zdaj se zavedam, kako hitro je vse preletelo, pravzaprav se mi zdi, kot bi bilo včeraj. Spominjam se samih začetkov, ko smo s Tomažem Pengovom in Andrejem Mauserjem - Mausom sramežljivo prepevali zase v našem vhodu na Prešernovi ulici in hodili na plese v Študenta. Igrali so Mladi levi. Takrat sem si rekel, da ne bi nikoli igral s takimi 'ta starimi', a ni minilo veliko časa, ko se je začela zgodba,« se Janez Bončina - Benč spominja začetkov glasbenega ustvarjanja leta 1965. Ko ga povprašamo, kaj bi izpostavil za vrhunec svoje bogate glasbene kariere, se ne more opredeliti.

osebni arhiv

»To je preveč občutljivo vprašanje. Imel sem kar nekaj zelo pomembnih skupin, pravzaprav sem se na neki način učil in nadgrajeval vse do solo projektov. Nikoli nisem ustvarjal načrtno, vedno sem se prepuščal srcu in domišljiji, obkrožen z odličnimi glasbeniki,« pojasni.

Slikarstvo in šport

Med njegovimi uspešnicami najdemo zimzelene skladbe, kot so Ta noč je moja, Kadar ognji dogorijo, Maja z biseri, Ob šanku, Zlata obala, Nosila je rdečo rožo, V veri, da boš srečna, Ljubil bi se, Navali narod na gostilne in mnoge druge. Veliko njih pozna več generacij, a ena mu je še posebej ljuba: »Gvendolina, kdo je bil? je pesem, ki na neki način najbolj predstavlja neke moje prve avtorske zamisli: črna funk-latino ritem sekcija, fusion kitare, slovensko zborovsko večglasje, soul vokal in dober tekst Dušana Velkaverha.«

osebni arhiv

osebni arhiv

Zanimivo je, da ga v otroštvu glasba sploh ni kaj preveč zanimala, bolj kot to sta ga pritegnila slikarstvo in šport. »Že kot otrok sem vedno govoril, da bom šel na slikarsko akademijo,« pripoveduje. »Vse dneve sem nekaj risal, dostikrat so me starši zalotili, ko sem tudi ponoči pod odejo risal z baterijo v roki. Ko smo se preselili iz Primorske v Ljubljano, sem kot pionir za Bežigradom v Jami začel nabijati 'fuzbal' za Olimpijo. Glasba se je v moje življenje pritihotapila dokaj pozno, ko sem pri starem očetu slučajno dobil podrto kitaro. Dostikrat sem se spraševal, od kod moji starši in rodbina na skupnih srečanjih tako ubrano pojejo. Šele nekaj let pozneje mi je mati povedala, da je bil moj oče zborovodja in da je pisal pesmi.«

Poleti na Hrvaško

Slikanja se zdaj že dolgo ni lotil: »Že dolgo časa ne. Nazadnje sem ilustriral, ko je bil sin Lun še majhen in sem se spomnil, da mu z risanjem pojasnjujem razne stvari. Zanimala sta me strip, ilustracija. Včasih me zagrabi, da bi spet kaj ustvaril, potem pa se spomnim, da bom potreboval kar nekaj časa, da spet 'padem notri'. Sem zelo samokritičen in ne bi bil zadovoljen z nekimi polizdelki, ravno tako kot v glasbi ne,« se opiše.

osebni arhiv

Drugače pa je s športom, strastjo, ki nikoli ni zamrla v njem: »Zanimajo me vsi športi. Zadnja leta sem igral tenis, ko se je rodil sin Lun, sem se malce umiril in se povsem posvetil očetovstvu. V Jugoslaviji sem navijal za Hajduka in Olimpijo. Trenutno navijam za Vukovar, kjer igra moj sin. Pred kratkim so se uvrstili v prvo hrvaško ligo in zdaj bo še bolj zanimivo spremljati in obiskovati tekme s Hajdukom, Dinamom in Rijeko. Dogovarjamo se tudi za neke koncerte,« pravi športni navdušenec, ki pa na Hrvaškem ne bo obiskoval le nogometnih tekem, temveč se tam vedno mudi tudi zasebno. »Sem človek morja. Običajno se moja tura začne v Kopru in potem nadaljuje preko Pirana do Pulja, na drugo stran v Rabac in po možnosti vse do Dubrovnika,« opiše pot, ki jo bo verjetno ubral tudi letos poleti, še prej pa se bo ustavil v Ljubljani, kjer bo 20. junija prav poseben gost glasbene prireditve Poletna noč, ki bo tokrat posvečena prav njemu in njegovemu glasbenemu ustvarjanju. To si šteje v posebno čast.